ŠUM#7 / Primož Krašovec, Tujost kapitala

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

V slavnem prizoru v filmu Osmi potnik[1] strojnik Brett, ki po strojnici vesoljske ladje lovi mačka, nepričakovano naleti na aliena – hkrati z gledalci, ki takrat odraslega aliena vidimo prvič oziroma še nekoliko prej kot mož iz filma, saj se iz skrivališča spusti za njegovim hrbtom, medtem ko gleda v kamero in dvori mačku Jonesu. Mislim, da je podobno z našim odnosom do kapitala – smo kot Brett v trenutku tik preden se obrne, za hrbtom čutimo nekaj neznosno, pošastno tujega, a hkrati se obnašamo, kot da le lovimo mačka.

Osmi potnik je – v sicer šibki konkurenci – morda najboljši prevod filmskega naslova iz angleščine v slovenščino. Medtem ko angleščina pozna dve besedi za tuje, foreign in alien, ima slovenščina le eno, ki je bližje foreign kot alien oziroma nima posebne besede za nekaj radikalno, pošastno tujega. A prevodna rešitev osmi potnik ujame shrljivost vesoljske pošasti: na ladji je le sedem človeških potnikov in še … nekaj. Tujost kapitala iz naslova je mišljena kot alienskost, osmopotniškost. Tudi v zemeljski kapitalistični ekonomiji imamo razrede, podjetnike in zaposlene, banke in finance itn. in še nekaj, nekaj tujega.

Marxova ljuba metafora je bila, da se v kapitalizmu nekaj dogaja za hrbtom njegovih udeležencev. To metaforo lahko še zaostrimo: za-hrbtnost kapitala ne pomeni le, da imajo kapitalistične ekonomske dejavnosti nepredvidene učinke, ki niso nujno v skladu z nameni in pričakovanji tistih, ki jih izvajajo; in ne le da se tako kapitalisti kot delavci ne zavedajo vseh razsežnosti tega, kar počnejo – temveč tudi da ima kapital svojo logiko delovanja, ki je neodvisna od človeških namenov, hotenj in pričakovanj. Kapital je tuj ne (le) kot nezavedna ali nepredvidena razsežnost človeškega delovanja, temveč kot dodatni akter, „osmi“ potnik kapitalistične ekonomije: alien.

Tujosti kapitala se bom poskušal približati s premikom perspektive raziskovanja kapitalistične ekonomije. Ta je običajno osredotočena na človeške akterje in institucije ter profit (saj je profit tisto, za kar v kapitalizmu – s človeške perspektive – gre), se pravi antropo- in profitocentrična. A če prespektivo le nekoliko spremenimo, tj. tako, da v ospredju raziskovanja ni več profit, temveč konkurenca, je to podobno Brettovemu pogledu čez ramo, ne lovimo več znanega, udomačenega mačka, temveč se začenjamo soočati z nečim radikalno tujim – konkurenco kot tistim, kar določa delovanje kapitala namesto profita kot tistega, kar v atropocentrični perspektivi nastopa kot motivacija ali cilj človeških udeležencev kapitalistične produkcije.

Konkurencocentrična perspektiva je hkrati kapitalocentrična; kapitala ne razume kot (le) učinka človeškega delovanja (tudi če je ta ideološko ne-spoznan), temveč kot posebno tehno-ekonomsko logiko delovanja, ki sicer deloma uporablja človeško delo in intelekt, a ni odvisna od njiju (kot stranski/nepredvideni produkt ali kaj podobnega). Ne gre več za to, da bi izhajali iz človeških praks in raziskovali njihove nepredvidene in nehotene posledice, temveč začenjamo s kapitalom in raziskujemo posebni način, na katerega ta uporablja človeško delo in intelekt; način, ki se v 21. stoletju z razvojem avtonomnih strojev in umetne inteligence spreminja v smeri, ki je antropocentrične teorije kapitala niso sposobne zaznati – tj. v smeri vse večje neodvisnosti kapitala od človeštva. Če je bil veliki ekonomski problem 19. stoletja eksploatacija in 20. regulacija, je problem 21. stoletja odvečnost človeštva s perspektive kapitala, ki se izraža tako v socialnem opustošenju (skrajna revščina več kot milijarde prebivalcev slumov)[2] kot v pobeglem delovanju kapitala samega (avtomatizacija industrije, finančni boti, preboji na področju umetne inteligence, avtonomnih robotov in strojnega učenja).

Presežna vrednost, produktivnost, konkurenca in tehnologija

 A če, preden preidemo k novi, konkurencocentrični, vseeno začnemo s klasično marxovsko teorijo kapitalistične produkcije: kapitalistični produkcijski proces ima dvojni značaj, hkrati je tako proces produkcije določenih izdelkov kot proces uvrednotevanja,[3] torej produkcije presežne vrednosti. Produkcija presežne vrednosti je družbena forma produkcijskega procesa v kapitalizmu. Podrejenost načina produkcije imperativu neskončnega povečevanja vrednosti pomeni oziroma producira (na človeški strani) tudi (strukturno) indiferentnost do tistega, kar se producira. Tako zaposleni kot podjetniki so sicer lahko čustveno navezani na izdelke ali so celo iskali zaposlitev v določeni panogi ali podjetju, ker jih izdelovati nekaj veseli; a če to ne prinaša presežne vrednosti, bo podjetje – ne glede na subjektivne dejavnike – propadlo. Enako je z druge strani: lahko imamo srečo in dobimo zaposlitev v podjetju, kjer delamo stvari, ki so nam zanimive in nas privlačijo, a še vedno v osnovi delamo zato, da preživimo, in bolj ko smo obupani, manj smo izbirčni in večja je možnost, da delamo kar koli. Prožnost ni nekaj, kar bi nam v glave vbrizgala vladajoča ideologija, je osnovna in neizogibna subjektivna dispozicija v kapitalizmu, tako kapitalisti kot delavci so nujno subjektivno indiferentni do izdelkov in s tem prožni, pripravljeni delati kar koli.

Izdelki kapitalistične produkcije so sicer namenjeni potrošnji, deloma vsakdanji in deloma kapitalski (podjetja kupujejo in uporabljaljo stroje, finančne instrumente, električno energijo, telekomunikacije …), a ta je, v tej perspektivi, podrejen moment procesa kapitalistične produkcije. Dejanje tržne menjave potrdi vrednost izdelkov in omogoči povratni tok denarja v podjetje in smoter kapitalistične produkcije je, da je ta tok pozitiven, da je končna vsota denarja po prodaji izdelkov večja od tiste, ki je bila na začetku investirana v nakup materialov, opreme in delovne sile (klasična Marxova osnovna formula kapitala: D → D’). Potrošnja je le nujno zlo, zoprna, a neizogibna točka procesa uvrednotenja. Sama produkcija ni usmerjena v potrošnjo, temveč v krogotok denarja, ki se količinsko (če je ta proces uspešen, kar ni dano ali vnaprej zagotovljeno) povečuje v neskončnost.

Po drugi strani je potrošnja, čeprav je s perspektive produkcije sekundarna, izjemno pomembna v vsakdanjem življenju, predvsem nakupovanje in potrošnja hrane, oblačil, stanovanja itn. Krogotok razmerja navadnih ljudi do kapitala je: strukturna odvisnost od dostopa do denarja → udeležba v kapitalistični produkciji → vsakdanja potrošnja. Na ravni indiferetnosti so navadni ljudje indiferentni do tega, kako se producira, do samega procesa produkcije (ključno je dobiti dostop do denarja) in do blag, ki jih producirajo kot delavci ali kapitalisti, a hkrati v sferi potrošnje niso indiferentni do blag (izbira telefona, hrane, oblačil itn. je izjemno pomemben del vsakdanjega življenja). Po drugi strani je kapital indiferenten do blag, ne pa do tega, kako se producirajo – izjemno pomembno je, da je proces produkcije učinkovit, hiter, na visoki tehnološki ravni in s tem konkurenčen.

Če pogledamo na kapitalistični produkcijski proces z obeh osnovnih razrednih perspektiv, za obe velja znana Snoopova (1998) formula: I’ve got my mind on my money and my money on my mind. Obojim, tako delavcem kot kapitalistom, gre (bolj ali manj le) za denar, le v različnih oblikah: delavci pridobivajo denar za preživetje v obliki mezde, medtem ko kapitalisti pridobivajo denar za reinvesticije v obliki profita. Ta osredotočenost na denar je na strani delavcev zgodovinski rezultat postopnega kapitalističnega uničenja od mezdnega dela neodvisnega življenja (samooskrbnega kmetovanja ipd.), medtem ko je na strani kapitalistov rezultat delovanja imperativa in logike konkurence. Kapitalisti ne kopičijo profitov zaradi osebnega pohlepa ali fascinacije z denarjem (čeprav sta to pogosti psihološki potezi konkretnih kapitalistov). Tudi če je kakšen kapitalist psihološko skromna in dobra oseba, mora, če ne želi propasti, delati na tem, da ima njegovo podjetje kar se da visoke profite in jih reinvestirati nazaj v produkcijo, saj bi ga drugače prehiteli in s trga izrinili tekmeci z boljšimi oglaševalskimi prijemi, kvalitetnejšimi in cenejšimi izdelki ter učinkovitejšimi načini njihovega izdelovanja. In obratno, če je kapitalist osebno pohlepen in če bi popustil skušnjavi osebne luksuzne potrošnje in si iz profitov nakupil preveč luksuznih križarjenj, zasebnih letal in diamantov, bi bil kot kapitalist v težavah, saj mu ne bi ostalo dovolj sredstev za reinvestiranje.[4] S perspektive kapitalista je torej krogotok razmerja do kapitala: strukturna odvisnost od denarja → vodenje produkcijskega procesa v skladu z imperativom konkurence → profiti, od katerih je le majhen del namenjen osebni potrošnji kapitalista (četudi je ta izjemno razkošna v primerjavi z osebno potrošnjo navadnih zaposlenih) → reinvestiranje profitov v produkcijo.

Reinvestiranje profitov nazaj v produkcijo ima večinoma obliko tehnološkega raziskovanja, razvoja in inovacij. Tehnologija je s perspektive kapitalista tako pomembna zato, ker tehnološke inovacije predstavljajo osnovni način pridobivanja konkurenčne prednosti pred ostalimi kapitalisti oziroma podjetji. Oziroma rečeno natančneje: konkurenčno prednost si posamezna podjetja pridobijo s povečevanjem produktivnosti (pri čemer ima tehnologija pomembno vlogo). Povečanje produktivnosti pomeni več izdelkov v danem času in, predvsem, ob danih mezdah: če zaposleni najprej v enem dnevu izdelajo 5 izdelkov in po povečanju produktivnosti 7, se, če se višina njihovih plač ne spremeni, profit podjetja avtomatično poveča, saj sorazmerno padejo stroški plač na kos izdelka. Ker so bolj produktivno izdelani izdelki stroškovno cenejši, jih lahko podjetje prodaja pod tržno ceno in si s tem pridobi konkurenčno prednost, hkrati pa jih, ker jih izdeluje hitreje kot ostala podjetja, na trg pošilja več v danem času in si s tem povečuje tudi tržni delež.

Produktivnost je sicer mogoče povečati tudi brez uporabe tehnologije, z različnimi tehnikami organizacije delovnega procesa, psihološkim motiviranjem (ali ustrahovanjem) zaposlenih, nadzorovanjem in upravljanjem njihovih gibov, z delitvijo dela itn. Ti načini povečevanja produktivnosti sicer niso nepomembni, a so omejeni, saj (vsaj trenutno) ni mogoče „hekati“ samega fiziološkega ustroja delavcev („Ne morem delati hitreje, imam le dve roki!“), kar pomeni, da obstajajo povsem biološke omejitve hitrosti in vzdržljivosti delavcev. Po drugi strani je povečevanje produktivnosti z uporabo strojev načeloma neomejeno – vsak stroj je mogoče izboljšati, predelati ali zamenjati z novo generacijo bolj zmogljivih strojev. Tehnološki razvoj ni omejen s počasnostjo in nepredvidljivostjo biološke evolucije. Kapital sicer uporablja tudi telesa in inteligenco ljudi, a to je material, na katerega je naletel in ki mutira po zakonih biološke evolucije, kar je s perspektive neskončnega povečevanja učinkovitosti produkcije odločno prepočasi in preveč nezanesljivo. Po drugi strani uporablja tudi stroje, katerih „evolucija“ je hitra in kapitalistično določena in ki lahko produktivnost povečujejo hitro, neskončno in neomejeno, zaradi česar je uporaba strojne tehnologije – pod prisilo konkurence – najpogostejši in najpomembnejši način povečevanja produktivnosti.

Uvedba strojne tehnologije v industrijski revoluciji pomeni materialno utelešenje ekonomskih sil kapitala. Stroj ni orodje ali pripomoček delavca, temveč je, nasprotno, delavec privesek strojev, ki diktirajo tempo in način organizacije produkcije, nadvlada kapitala nad produkcijo se materializira v strojnem sistemu.[5] Vloga ljudi v modernem, visokotehnološkem kapitalističnem produkcijskem procesu je reducirana na streženje strojem in njihovo oskrbovanje. Na tej točki smo že blizu konkurencocentrični teoriji kapitala. Atropocentrični perspektivi kapitala ustrezata dvema osnovnima razrednima pozicijama v kapitalizmu, kapitalistični in proletarski. Proletarska perspektiva in hkrati razmerje do kapitala je pridobivanje denarja v obliki mezde za preživetje oziroma vsakdanjo potrošnjo, medtem ko je kapitalistična pridobivanje denarja v obliki profitov za reinvestiranje. A perspektiva kapitala je drugačna od obeh: je perspektiva uporabe tako ljudi kot denarja za neskončno tehnološko samopovečevanje. Kapital je stvar dela in denarja (bodisi v obliki mezde bodisi v obliki profita) le z antropocentrične perspektive. S perspektive kapitala je odločilna logika konkurence, ki določa neskončne tehnološke inovacije oziroma značilno tehnološko dinamiko kapitalizma.

Tisto, kar je s človeške perspektive le brezumno neskončno kopičenje istega (začetna vsota denarja se v klasični osnovni formuli kapitala povečuje le količinsko, kvantitativno), so s perspektive kapitala (ki ni enaka perspektivi kaptialista in je ne moremo reducirati nanjo) kvalitativne tehnološke spremembe in inovacije v smeri vse večje učinkovitosti in produktivnosti. Prehod od parnih k električnim strojem ali mikroelektronska revolucija niso le kvantitativna povečevanja in mehanizem akumulacije in reinvestiranja profitov ima v njih vlogo posredovanja, ne cilja ali smotra procesa. S perspektive kapitalista so tehnološke inovacije sredstvo za cilj kvantitativnega povečevanja profitov, medtem ko so s perspektive kapitala (in v tem je odločilna razlika med obema perspektivama) profiti sredstvo za cilj nenehnih in neskončnih kvalitativnih tehnoloških inovacij.

Fetiš kapitala

Marxova teorija vsebuje zametke koncepta kapitala kot aliena, a hkrati so mesta, kjer v Marxovi teoriji nastopa tretja, tuja perspektiva kapitala, (vsaj na prvi pogled) dvoumna: po eni strani je kapital označen kot avtomatski subjekt,[6] medtem ko je po drugi strani pripisovanje avtonomnih zmožnosti in lastnosti kapitalu označeno kot fetiš kapitala, denimo na ravni industrijske produkcije kot nujna iluzija, da povečanje produktivne sile nad vsoto vseh posameznih delovnih sil, ki so udeležene v produkcijskem procesu, izvira iz kapitala kot njegova notranja lastnost, in na ravni financ kot nujna iluzija, da ima denar mistično notranjo zmožnost množiti samega sebe. Marx opazi, da je na kapitalu nekaj avtonomnega in pošastno tujega, a hkrati to slutnjo, na drugih mestih, zavrača kot fetišizem. A morda ne gre za igro ničelne vsote (če želimo ohraniti teorijo fetišizma, moramo zavreči tezo o avtonomiji/tujosti kapitala in obratno) in lahko tujost kapitala mislimo onstran fetišističnih iluzij, ne da bi hkrati zanikali njihov obstoj ali se odrekli teoriji fetišizma.

Za ta poskus je odločilna Rancièrjeva (1976) teoretska intervencija v Kako brati Kapital. Medtem ko sta bili bolj znani intervenciji, Althusserjeva in Balibarjeva, precej skeptični do teorije fetišizma in sta jo – ko se pojavi v Kapitalu – razumeli kot atavizem oziroma recidiv v predteoretsko oziroma ideološko, humanistično problematiko mladega Marxa, v temo odtujitve, ki naj bi jo drugače zreli, znanstveni Marx presegel, je Rancièrova intervencija drugačna oziroma nasprotna. Za Althusserja epistemološki rez pri Marxu pomeni tudi opustitev teme fetišizma, medtem ko poskuša Rancière pokazati, da je mogoče epistemološki rez pokazati tudi znotraj razvoja Marxove teorije fetišizma, kar pomeni, da je mogoče razviti antihumanistično teorijo fetišizma in da fetišizem ni nujno humanistični lost cause. V tem poskusu Rancière – namesto bolj znanega odlomka o fetiškem značaju blag iz prve knjige Kapitala – uporablja nekatera manj znana in komentirana poglavja iz tretje knjige Kapitala, s čimer pokaže, da je fetišizem nekaj povezanega s kapitalom in ne (le) z blagi in da je celoten problem veliko bolj kompleksen od same skrivnostnosti blag.

Rancièrjevo[7] izhodišče je: fetišizem ni ne odtujitev kot antropološki proces (nekaj človeškega preide v stvari) ne ideologija kot predstava ekonomskih razmerij. Oziroma, fetišizem je realen, ne imaginaren ali ideološki proces, ki pa ni krnjenje subjekta s strani objekta ali nadvlada stvari nad ljudmi (medtem ko humanistični marksizem brani ljudi pred stvarmi). Fetišizem ni nekaj, kar stvari prizadanejo človeku, temveč ena izmed razsežnosti kapitalističnega procesa uvrednotenja samega. Marx ob raziskovanju vse bolj kompleksnih, posredovanih in konkretnih oblik kapitala (osnovna metoda Kapitala je napredovanje od bolj splošnih, abstraktnih k vedno bolj določnim, konkretnim konceptom, ki so tudi bližje kompleksnosti konkretnega, dejanskega kapitalizma) ugotovi, da se v razvoju kompleksnih oblik kapitala izgubijo predhodne stopnje oziroma proces (postajanja kapitala) izgine v svojem rezultatu, kar je najbolj očitno v primeru denarnega oziroma obrestonosnega kapitala.

Najbolj kompleksna oblika kapitala, D (→ D → B → proces produkcije → B’ → D’) → D”, kjer začetni D predstavlja kredit za zagon produkcijske dejavnosti in D” obresti (medtem ko je vmes klasična formula kapitalističnega produkcijskega procesa: začetna investicija, nakup delovne sile in produkcijskih sredstev, produkcijski proces sam, prodaja izdelkov in profit), hkrati na površini kapitalistične družbe deluje najbolj enostavno, kot D → D”: kot denar, ki poraja več denarja. Fetišizem je ravno to skrivanje procesa v rezultatu. Konkretne pojavne oblike kapitala so hkrati oblike njegovega samoskrivanja[8] in bolj ko so oblike kapitala kompleksne in razvite, bolj je proces zabrisan in bolj delujejo kot enostavne. Najbolj konkretna, kompleksna in posredovana oblika kapitala, obrestonosni kapital, hkrati izgleda kot najbolj abstraktna, enostavna in neposredovana in je najbolj fetišizirana. Proces, ki določa to pojavno obliko kapitala, izgine, izgubi se povezava obrestonosnega kapitala z določujočimi kapitalističnimi razmerji, kapitalsko razmerje se sicer izraža v določeni formi, a ga ta forma obenem skriva. Kar na površini financ ostane od kapitalskega razmerja, je le kvantitativno povečevanje vsot denarja, vez financ s kapitalistično produkcijo ni neposredno vidna. Razumeti avtonomijo/tujost kapitala na tak način bi bilo dejansko fetišistično in ne posebej daleč od obstoječih fetišističnih teorij zarote financ proti delovnemu ljudstvu ali ksenofobnih reakcij na demonsko moč denarja/financ.

A tujost kapitala je mogoče razumeti tudi drugače in na to drugačno razumevanje avtonomije kapitala Rancière naleti, ko teorijo fetišizma rešuje pred humanističnimi/antropološkimi intepretacijami. „Postajanje tuje, za katerega nam gre, ne zadeva povnanjenja predikatov subjekta v tuji entiteti, temveč označuje tisto, kar se zgodi s kapitalskim razmerjem v najbolj posredovani obliki procesa.“[9] Osnovna ost Rancièrjeve kritike humanističnih teorij fetišizma je, da tega razumejo kot razmerje med osebami in stvarmi. Problem teorije odtujitve v resnici ni toliko, da je humanistična, temveč ta, da je sama fetišistična. Če fetišizem pomeni, da denimo produktivnost in profitnost/obrestonosnost nastopata kot psevdonaravni notranji lastnosti kapitala, potem teorije, ki te notranje lastnosti vidijo kot nekaj odvzetega ljudem, še vedno ostajajo del fetišistične problematike.

Razlika med humanistično teorijo odtujitve mladega Marxa (mM) in teorijo fetišizma (TF) v Kapitalu je (po Rancièru) naslednja: pri mM subjekt (človek) postane objekt svojega objekta, kar je odtujitev kot razmerje med osebo in stvarjo. V TF ni več subjekt tisti, ki je ločen od samega sebe, katerega predikati preidejo v tujo zadevo ali reč, temveč sama forma kapitala postane tuja kapitalskemu razmerju, ki ga izraža: proces izgine v rezultatu. Tisto, kar je pri tem „popredmeteno“ ali „porečevljeno“, niso predikati subjekta, temveč kapitalistična produkcijska razmerja sama. S tem kapital-kot-reč prevzame funkcijo motorja kapitalističnega procesa. Čudne, mistične lastnosti, ki jih s tem pridobi kapital-kot-reč, niso prenešene ali odvzete lastnosti subjekta, temveč kapitalistična produkcijska razmerja sama. Medtem ko pri mM subjekt izgubi svoj predikat v objektu in tako objekt postane subjekt, se v TF določitve kapitalskega razmerja reducirajo na lastnosti reči, zaradi česar rezultat, v katerem je izginil proces, straši kot avtomatski subjekt. Fetišizem ni drama subjekta in objekta, osebe in reči, temveč je proces, ki je notranji kapitalu samemu – določujoča razmerja se skrijejo v pojavni obliki kapitala in nastopajo kot njene notranje lastnosti.

Četudi fetišizirano in mistificirano, je produkcijsko razmerje kapitala (in ne razmerje med osebami, denimo razredno razmerje, niti razmerje med osebami in stvarmi, kot v teorijah odtujitve) še vedno gonilo, motor kapitalistične produkcije. Rancièrjeva osnovna shema delovanja kapitalistične produkcije je:[10]

preteklo delo ↔ živo delo (objektivna funkcija)

kapital (↔) delovna sila

kapitalist ↔ delavec (subjektivna funkcija)

pri čemer je določujoče razmerje v sredini. Objektivna funkcija kapitala je transformacija preteklih profitov v nove, medtem ko je subjektivna funkcija kapitala kapitalist (kot značajska maska kapitala). Objektivna funkcija delovne sile je živo delo, medtem ko je subjektivna funkcija delovne sile njen človeški nosilec, delavec sam. Produkcijsko razmerje, razmerje med kapitalom in delovno silo, je tisto, ki producira tako subjektivne kot objektivne funkcije kapitalistične produkcije. Kapitalistična produkcija ni prizorišče (odtujujočega) srečanja med subjektom in objektom, saj se dejansko medsebojno srečujejo bodisi objektivne (preteklo delo v obliki konstantnega kapitala se poveže z živim delom) bodisi subjektivne funkcije kapitalskega razmerja (kapitalist najame delavce in jih vodi v delovnem procesu).

Tujost kapitala ni odtujitev. Kapitalsko razmerje je dejanski, tj. nečloveški tujec, osmi potnik in ne del nas samih, ki se je izgubil ali nam bil odvzet/odtujen. Če kot avtomatski subjekt razumemo kapitalsko razmerje, lahko hkrati ohranimo teorijo fetišizma in realno avtonomijo kapitala. Motor procesa ni kapital-kot-reč-z-mističnimi lastnostmi, temveč kapitalsko razmerje samo, ki se kaže kot lastnost tako reči (produktivnost ali zmožnost samopovečevanja vsot denarja) kot ljudi (denimo delavnost ali podjetnost), a ga ne moremo reducirati ne na objektivno ne na subjektivno funkcijo kapitalskega razmerja.

Realna subsumpcija produkcije in realna avtonomija kapitala

Marxov koncept realne subsumpcije[11] pomeni realno, popolno prisvojitev in podreditev produkcije kapitalu. Sprva je (zgodovinsko) subsumpcija le formalna, tj. kapitalist postane zasebni lastnik „podjetja“ (oziroma rokodelske delavnice) in uradni delodajalec zaposlenih. Kot tak je tudi zasebni lastnik izdelkov in iztržka od njihove prodaje, ne vpliva pa še na sam delovni proces, ki v zgodnjem kapitalizmu ostane tradicionalen, obrtniški. Razmerje kapitala do produkcije je zunanje oziroma formalno (spremenijo se pravna razmerja lastništva, ne pa tudi način dela). Realna subsumpcija po drugi strani pomeni transformacija samih produkcijskih tehnik in tehnologij na način, ki je prilagojen in ki ustreza kapitalu. Razmerje kapitala do produkcijskega procesa v sodobnem kapitalizmu je notranje, industrijska mašinerija in nenehne tehnološke inovacije delujejo kot materializacija, utelešenje imperativa konkurence.

Realna subsumpcija produkcije, ki se začne z industrijsko revolucijo, na različnih področjih poteka različno hitro. S stroji je sprva lažje nadomeščati in disciplinirati ročno, obrtniško delo, težje in bolj zahtevno pa intelektualne dejavnosti, zaradi česar se realna subsumpcija intelektualnih dejavnosti začne šele mnogo kasneje, v drugi polovici 20. stoletja, po izumu računalnikov. S tem procesom, h kateremu se še vrnemo, stroji postanejo konkurenčno določeno materialno utelešenje ne le motorike, temveč tudi intelekta kapitala.

A da bi lahko „prisilni zakon konkurence“ določal kar koli, mora konkurenca kot tehno-ekonomsko razmerje sploh obstajati in biti mogoča. V nasprotju z mnogimi profitocentričnimi teorijami kapitalizma in kapitala (morda najboljši primer je Braudel), nam konkurencocentrična perspektiva omogoča ne le natančneje pojasniti delovanje kapitala danes, temveč tudi njegovo zgodovinsko izjemnost in genezo. Predkapitalistične zgodnjenovoveške evropske družbe (17.–18. st.) poznajo profite in izjemno razvito trgovino (tako lokalno kot na dolge razdalje) in finance (vključno z bančnimi sistemi in prvimi borzami). Tudi uporaba denarja je zelo razširjena, tako za pobiranje davkov in trgovanje kot za plačevanje rokodelcev in storitev, a to še ni kapitalizem (čeprav bi tako izgledalo, če bi bil odločilni kriterij kapitalizma sistematično iskanje denarnih profitov; teh je v tem času ogromno tako v trgovini, sploh na dolge razdalje – s Kitajsko ali evropskimi kolonijami –, kot v financah). Ne obstajajo še strogo ekonomski, samonanašalni ekonomski smotri in dejavnosti, ekonomija ne obstaja kot ločena, posebna družbena sfera. Trgovina, finance in rokodelstvo so politično upravljani na način podeljevanja privilegijev, ki ravno izključujejo kakršno koli možnost konkurence (privilegij opravljati neko dejavnost, denimo uvažati svilo iz Kitajske, pomeni ravno, da to lahko počne le družba, ki je nosilka privilegija, in nihče drug). Privilegij pomeni ekskluzivnost.[12] Hkrati so smotri „ekonomskih“ dejavnosti ekonomiji zunanji, profiti se investirajo bodisi v luksuzno potrošnjo aristokracije bodisi v politične namene (denimo razvoj vojaške tehnologije).

Prelomna zgodovinska novost in posebnost kapitalizma je ravno ločitev ekonomije od politike, katere politični pogoj je uničenje osebne oblasti in sistema privilegijev v poznem 18. in v 19. stoletju.[13] Rezultat tega procesa, depolitizirana ekonomija, nima sebi zunanjih smotrov in je samonanašalna, konkurenca postane mogoča (in hitro, v sto letih, postane določujoči dejavnik svetovne ekonomije) in profiti se investirajo nazaj v ekonomijo na način tehnoloških inovacij (kar omogoča še več profitov itn.). Novi, dominantni prisilni zakon konkurence je ne le neodvisen od politike, temveč tudi nečloveški, indiferenten do človeških intenc in potreb. Razviti kapitalizem je avtomatiziran samonanašalni svetovni sistem, ki nima sebi zunanjih (političnih ali drugih) smotrov in, za razliko od predkapitalistične „ekonomije“, ni usmerjen ne v vojne ne v luksuzno ali običajno potrošnjo (potrošnja je le sicer nujen, a sekundarni, podrejeni moment procesa uvrednotenja).

Konkurenca določa tudi značilno tehnološko dinamiko kapitalizma in deluje kot vodilo realne subsumpcije produkcije. Če bi vztrajali na profitocentrični teoriji kapitalizma, ne bi mogli pojasniti nenadnega tehnološkega zagona, ki se pojavi s kapitalizmom (saj so trgi in profiti pred tem stoletja mirno soobstajali z veliko počasnejšo tehnološko dinamiko in ne moremo v njih najti nič takega, kar bi sprožilo pospešitev te dinamike v času industrijske revolucije). A hkrati se konkurenčno določena realna subsumpcija ne ustavi samo pri produkciji, temveč sčasoma začne transformirati tudi trge, denar in finance oziroma predobstoječe trgovsko-finančne institucije in sisteme. K realni subsumpciji denarja in financ se še vrnemo, a že uporabo profitov v konkurenčne namene (za tehnološke inovacije, s katerimi posamezna podjetja povečujejo svojo produktivnost in s tem konkurenčnost) lahko razumemo kot formalno subsumpcijo profitov. Ti so sicer še vedno tradicionalni profiti, presežki v denarni obliki, a v kapitalizmu postanejo podrejeno sredstvo kapitalistične tehno-ekonomske dinamike, ne izčrpajo se v osebni potrošnji ali politično-vojnih projektih, temveč nenehno financirajo nove tehnološke inovacije. Razmerje kapitala do presežkov denarja je v tem primeru še vedno zunanje (formalno), a so ti že podrejeni kapitalu (subsumpcija), medtem ko si z derivati kapital, kot bomo videli kasneje, denar podreja tudi realno.

A že na trenutni točki (realna subsumpcija produkcije) lahko delovanje konkurence razumemo kot realno avtonomijo kapitala. Realna avtonomija (RA) kapitala pomeni tehnološko dinamiko, ki jo uravnava in določa konkurenca. Avtonomija je v RA zato, ker gre za logiko, ki je nečloveška, neodvisna od človeških intenc in/ali potreb, medtem ko je realna v RA zato, ker gre za dejansko avtonomijo, ne fetišistično iluzijo, ne za pripisovanje mističnih notranjih lastnosti rečem (npr. denarju ali strojem), temveč za opis delovanja kapitala kot razmerja.

RA kapitala hkrati pomeni, da v procesu realne subsumpcije kapital produkcijo reorganizira po načelih, ki so tuja, nečloveška. To je tisto, kar Camatte imenuje materialna skupnost kapitala, ki se je najprej iztrgala človeški skupnosti in jo nato udomačila.[14] Posameznih kapitalistov kot značajskih mask kapitala ne poganja pohlep ali katera druga izmed človeških intenc ali psiholoških lastnosti, temveč delujejo kot udomačeni nosilci subjektivne funkcije kapitala, ki profite kopičijo zaradi pritiska konkurence. To ne pomeni, da subjektivne intence zamenjamo s sistemskimi ali „strukturnimi“, kot da bi bilo kopičenje profitov sistemska prisila in ne osebna muha posameznih kapitalistov. Če bi šlo le za to, bi bila ta perspektiva še vedno preveč antropocentrična, le da bi pohlep prenesli na sistemsko raven in ga s tem antropomorfizirali – kot da je kapital veliki, sicer nečloveški, a še vedno stric Skopušnik, kot da ima človeške značilnosti ali intence, kot je pohlep. Kapital sicer uporablja profite, a ti niso cilj ali končna točka procesa kapitalistične produkcije, temveč podrejen moment njene konkurenčno določene tehno-ekonomske dinamike.

Na tej točki lahko Marxovo osnovno formulo kapitala D → PP (proces produkcije) → D’ zasukamo v PP → D → PP’, ki bolj ustreza perspektivi kapitala. V tej perspektivi produkcijski proces rezultira v profitu, ki omogoči izboljšanje, tehnološki upgrade produkcijskega procesa in tako naprej v neskončnost. Konkurencocentrična teorija kapitala je hkrati tehnocentrična, poudarek ni na trgih in profitih, ki nastopajo kot podrejen moment procesa, temveč na sami konkurenčno določeni tehnološki dinamiki kapitalizma, znotraj katere prihaja do kvalitativnih sprememb, tj. ne le več tehnologije, temveč drugačna, produktivnejša, izboljšana tehnologija, medtem ko je kvantitativno kopičenje denarja le posredovalni, vmesni proces. Kopičenje profitov in organizirana, disciplinirana človeška dejavnost (delo) nista osrednji ali določujoči značilnosti kapitalizma, temveč družbeni praksi, na kateri je kapital na začetku naletel in ju začel uporabljati na svoj način: institucija profita je priročna za financiranje neskončno samopovečujočih se tehnoloških inovacij, medtem ko sta človeško delo in intelekt sprva priročni pri njihovem snovanju in konkretnem izdelovanju. A morda prehajamo v obdobje, v katerem tako denar in finance kot človeško delo in intelekt postajajo s perspektive kapitala, vseolj nerodni, inertni in zastareli in s tem odvečni, v čas razvoja kapitalu imanentnih (ne od človeštva sposojenih) tehnologij snovanja, izdelave in multiplikacije tehnoloških inovacij.

Realna subsumpcija financ (derivati kot denar)

Kot rečeno, si kapital na svojem začetku za potrebe konkurenčno določene tehnološke dinamike prisvoji predobstoječe oblike denarja, finančnih institucij in profitov. Vse to je veliko starejše od kapitalizma, denar in denarno posredovana trgovina obstaja že več tisoč let, banke v Evropi že skoraj tisoč in zgodnjenovoveška Evropa je poznala izjemno sofisticirane in kompleksne finančne institucije in celo borze. Posebnost kapitalizma ni več trgov ali več uporabe denarja, temveč sprememba načina uporabe denarja in profitov, ki niso več usmerjani politično ali v luksuzno potrošnjo aristokracije (in ščasoma meščanstva), temveč v konkurenčno določeno kapitalistično tehnološko dinamiko (kar pomeni tudi sistemsko marginalizacijo potrošnje, kar ne pomeni, da je je manj – kapitalizem je vseeno družba množične potrošnje –, temveč da je njen pomen sekundaren, obroben glede na prisilo po nenehnem reinvestiranju profitov).

Nov način in smoter uporabe denarja (njegova formalna subsumpcija) pa ščasoma začne spreminjati tudi denar in finančni sistem sam. Podobno kot v prehodu iz rokodelske produkcije v industrijsko se na določeni stopnji razvoja kapitalizma tudi predkapitalistične oblike denarja in tradicionalne finančne institucije pokažejo kot zastarele in preveč okorne za kapitalistično uporabo. Predvsem v zadnji tretjini 20. stoletja, po razpadu sistema Bretton Woods in ukinitvi zlatega standarda (vezave vrednosti ameriškega dolarja na vrednost zlata in svetovnih valut na vrednost dolarja, kar je pomenilo relativno stabilen in predvidljiv sistem valutnih tečajev) in v procesih „finančne liberalizacije“ se, 200 let po podobnih spremembah v industriji, začnejo intenzivno notranje transformirati tudi finančni sistemi in denar sam.

Imenovati ta proces financializacija morda ni najbolj natančno, saj je kapitalizem vedno vseboval pomembno in poudarjeno finančno razsežnost. Finance konec 20. stoletja ne postanejo bolj pomembne kot prej, ravno obratno, spreminjati se začnejo prav zaradi svojega izjemnega pomena za delovanje kapitalizma (profiti v obliki denarja omogočajo konkurenčno določene tehnološke investicije, denar je „medij“ vsakega vala tehnoloških inovacij) oziroma na točki, ko klasične oblike denarja in finančnega poslovanja postanejo prenerodne in prepočasne glede na konkurenčno prisilo po hitrosti, mobilnosti in tekočosti kapitala.

Odločilen proces notranje transformacije financ je listinjenje (angl. securitization), ki omogoča hiter in učinkovit prenos kapitala med posameznimi panogami. Ker je profitnost posameznih kapitalističnih dejavnosti nujno nepredvidljiva, je vsak mehanizem, ki poveča mobilnost kapitala (možnost umika kapitala iz dejavnosti ali panoge, ki se izkaže za ne- ali ne dovolj dobičkonosno in hitre investicije drugam), izjemno pomemben. Na primer, lastništvo kapitala v fizični obliki je izjemno nemobilna in okorna oblika upravljanja s kapitalom. Če smo lastniki fitness studia, a se naenkrat vsi začnejo ukvarjati z jogo, se težko znebimo uteži, klopi in drugega fizičnega premoženja (saj ga zaradi nizke profitnosti te dejavnosti nihče ne bo želel kupiti). A lažje je z delnicami (papirji, ki izražajo lastniški delež), kjer prodajamo te papirje (ki pomenijo pravico do udeležbe pri profitu) in ne premoženja samega. Delnice so veliko hitrejša in prožna oblika prenašanja kapitala (ne moremo prodati 20 % telovadne klopi, lahko pa prodamo 20 % delnic podjetja). Delnice in borza so že dolgo obstoječa in osnovna oblika listinjenja, tj. razvoja finančnih instrumentov, ki omogočajo upravljanje s tveganjem pri investiranju in mobilnost kapitala.

A še bolj pomembna je druga, bolj razvita oblika listinjenja, značilna za obdobje od 80. let 20. stoletja dalje, ki omogoči trgovanje s tokovi denarnih donosov in tveganjem brez prenosa premoženja samega. Če delnice ločijo fizično premoženje od kapitala (nismo toliko neposredni lastniki produkcijskih sredstev kot takih, temveč deleža podjetja kot abstraktne, medsebojne prosto zamenljive enote za produciranje profita), pomenijo nove oblike listinjenja dodatno „dematerializacijo“ oziroma „postajanje abstraktno“ kapitala, saj sploh ne gre več za trgovanje s premoženjem v kakršni koli obliki, temveč za stave na donosnost in tveganost določenih tokov denarja (ki niso nujno profiti podjetja kot celote, temveč kateri koli denarni tokovi, bodisi uspešnost posameznega oddelka ali dejavnosti znotraj tega ali onega podjetja bodisi gibanje cene tega ali onega blaga ali valute itn.). Novi finančni instrumenti prinesejo profit, če se tok denarja, na katerega so vezani, poveča. Mogoče jih je tudi poljubno sestavljati in kombinirati, kar pomeni močno povečano tekočost in mobilnost kapitala v finančni obliki.

Delnice izravnajo konkretne razlike med posameznimi podjetji. Medtem ko na konkretni ravni eno podjetje izdeluje žoge za košarko in drugo blatnike za kolesa in sta si kvalitativno različni, sta s perspektive borznega trgovalca le kvalitativno enaka vira profita (razlika je le kvantitativna, koliko je katero podjetje profitno). Podjetja v tej perspektivi in na tej stopnji razvoja financ nastopajo kot (kvantitativno) različni viri profita, med katerimi preko borze premeščamo premoženje. To omogoči kapitalu določeno stopnjo abstraktnosti, a veliko manjšo kot sodobni sestavljeni vrednostni papirji, s katerimi je mogoče sestavljati denimo stave na rast produktivnosti v avtomobilski tovarni s tveganjem neodplačevanja stanovanjskih posojil v ZDA in gibanjem cene srebra na svetovnem trgu. Ko se odpne od povezave s premoženjem in razvije zmožnost sestavljanja različnih tokov denarnih donosov, kapital postane veliko bolj „realno abstrakten“ kot v času, ko so bile edine finančne institucije banke in borze.[15]

Ključni za sodobni proces listinjenja so izvedeni finančni instrumenti oziroma derivati. Derivati niso le finančne inovacije, temveč predstavljajo tudi novo obliko povezave med industrijo in financami. Ko vsak denarni tok postane potencialen predmet finančnih stav in vir finančnih profitov, se s tem poveča tudi konkurenčni pritisk ne le na posamezna podjetja, temveč tudi na vsako dejavnost oziroma vsak denarni tok znotraj njih. Vsak delček podjetja, vsaka posamezna dejavnost postane „vidna“ nenehnemu in neskončnemu finančnemu konkurenčnemu ocenjevanju, ki skozi gibanje cen finančnih instrumentov, izvedenih iz tega ali onega denarnega toka znotraj podjetja, celotnemu finančnemu trgu posredno signalizirajo produktivnost in učinkovitost dejavnosti, iz katere ta denarni tok izvira. V tem pomenu derivati delujejo kot instrument realne subsumpcije industrije (in kapitalistično organiziranih storitev). Tako so sicer že prej delovale delnice (oziroma gibanje njihovih cen), a z današnje perspektive, počasi in nerodno, ob četrtletnih poročilih delničarjem in le na ravni posameznega podjetja kot celote. Danes konkurenčno ocenjevanje poteka v realnem času oziroma nenehno (ne le v četrtletnih turns – razlika je podobna kot med šahom ali remijem na eni in Starcraftom na drugi strani) in za vsak denarni tok, ne le za podjetje kot celoto. Derivati (kot finančni instrumenti, izvedeni iz tega ali onega denarnega toka) podjetja silijo v nenehne tehnološke inovacije, povečevanje produktivnosti in s tem konkurenčnosti. Konkurenčna prisila in disciplina se zaradi možnosti realnočasovnega soizmerjanja učinkovitosti vseh in katerega koli denarnega toka na svetu izjemno zaostrita.[16]

Derivati sami niso ne blaga ne lastništvo (blag, premoženja ali denarja) in niti ne denarni tokovi sami (kot npr. bančno lastništvo določenega kredita in s tem upravičenost do obresti), temveč finančni instrumenti, izvedeni iz denarnih tokov, ki stavijo na določene situacije (npr. povečanje obrestne mere ali spremembo vrednosti določene valute). S perspektive posameznih kapitalistov so derivati priročni kot oblika zavarovanja pred tveganjem (denimo terminska pogodba omogoča, da blago v prihodnosti kupimo po ceni, za katero predvidevamo, da nam bo takrat ugodna in nas zavaruje pred potencialno podražitvijo tega blaga) in kot taki niso „iracionalen“, „nezdrav“ dodatek domevno racionalni in zdravi industriji ali storitvam, temveč so povsem funkcionalni.

Na bolj splošni oziroma sistemski ravni pa jih lahko razumemo kot posebno, specifično kapitalistično obliko denarja.[17] Ta počasi nadomešča nerodne, neprožne predkapitalistične oblike denarja, kot je bilo denimo zlato. Tako kot si je kapital v preteklosti podredil in notranje transformiral industrijsko produkcijo, si trenutno prisvaja in notranje transformira sfero financ. Po koncu zlatega standarda in uvedbi drsečih, nepredvidljivih in kaotičnih menjalnih tečajev na svetovnem denarnem trgu derivati (oziroma derivati, izvedeni iz posameznih valut in njihove menjave) postanejo novo „sidro“ svetovnega denarnega sistema.[18] So nova oblika „metadenarja“, kot je bilo to prej zlato, le da za razliko od zlata niso fiksni/togi, temveč prožni: ne fiksirajo menjalnih tečajev na denarnem trgu, temveč omogočajo preračunavanje kompleksnih medsebojnih razmerij drsečih valutnih tečajev in jih delajo soizmerljive, česar plemenite kovine oziroma klasični denar ne morejo. Prožnost derivatov je sinhronizirana z dinamičnostjo in kompleksnostjo svetovne kapitalistične ekonomije – derivati niso predkapitalistični denar v kapitalistični rabi, temveč:

„[N]ova vrsta denarja, ki neposredno ustreza specifičnim pogojem akumulacije kapitala v zdajšnjem obdobju. Z derivati denar sam postane utelešenje kapitalistične konkurence, saj derivati s svojo sestavo utelešajo konkurenčno izračunavanje relativnih vrednosti, vključno s pretvorbami med ločenimi, že obstoječimi oblikami denarja. Derivati torej niso pasivni instrument konkurenčnih procesov, oblikovan zunaj območja denarja, temveč kot denar ponotranjajo konkurenčni proces […]. Derivati so v tem smislu jasno kapitalistični denar, ne le denar znotraj kapitalizma.“[19]

Skratka, za razliko od klasičnega denarja derivati niso denar, ki se je izoblikoval zunaj ali pred kapitalizmom, a je bil nato vržen v kapitalistično uporabo, temveč oblika denarja, ki se razvije znotraj kapitalistične ekonomije in v skladu z njenimi določili – so utelešenje konkurence na ravni financ, enako kot je sistem industrijske mašinerije utelešenje konkurence na ravni materialne produkcije. Ena izmed ovir okornih potez klasičnega denarja, ki jo ravno tako presežejo derivati, je tudi njegova nacionalna oziroma državna določenost. Derivati nimajo ne domovine ne gospodarja in le kot taki lahko delujejo kot denarno utelešenje svetovnega konkurenčnega procesa. Gre za prvo povsem depolitirano oziroma povsem ekonomsko obliko denarja. Kot taki derivati predstavljajo nadaljevanje procesa pobega ali avtonomizacija kapitala, ki se začne s pojavom posebnega, ekonomskega družbenega področja in razrednim razmerjem kot čisto ekonomsko obliko družbene dominacije (ki ne vsebuje nujno osebne prisile ali političnih hierarhij, temveč se lahko izvaja med politično svobodnimi in enakimi osebami), avtonomizacije, ki hkrati pomeni samonanašalnost.

Tako kot se profiti iz industrije reinvestirajo nazaj vanjo v samonanašalni zanki, tudi derivati ne delujejo kot denar za vsakdanje nakupe oziroma nimajo smotra izven kapitalističnega procesa samega. Derivati niso denar v pomenu menjalnega sredstva. To je predkapitalistična, tržno-potrošniška raba denarja, ki je v kapitalizmu sicer še vedno prisotna, a ni (več) najpomembnejša ali odločilna. V današnjem kapitalizmu je vloga denarja kot menjalnega sredstva relativno nepomembna in obstranska, trgovina predstavlja le približno pol odstotka letnega prometa na finančnih trgih.[20] Vloga konkurenčnega ocenjevanja, omogočanja in uravnavanja menjave med valutami in sredstva za investiranje je veliko pomembnejša in obsežnejša.

Današnji, velikanski in neskončno kompleksen svetovni finančni sistem ni iracionalni izrastek drugače prijaznega, zdravega in produktivnega industrijskega kapitalizma, temveč podoba avtonomnega kapitala, ki vse bolj opušča vezi s potrošnjo in delom ter elemente, na katere je sprva zgodovinsko naletel, nadomešča s svojimi. Vse analize (tudi kritične) kapitalizma kot potrošniške družbe, poblagovljenja itn. še vedno temeljijo, prvič, na starih, za kapitalizem neustreznih konceptih (predkapitalistično razumevanje dela, trgovine, denarja in potrošnje) in, drugič, na antropocentrični perspektivi „kaj kapital pomeni za nas“, medtem ko je ključno za razumevanje kapitala danes to, da mu je za nas, naše delo, potrošnjo in eksistencialne stiske vse bolj vseeno. Večina današnjih finančnih dejavnosti je samonanašalnih/avtonomnih in niso povezane s potrošnjo ali trgovino. Hkrati so finance motor današnjega svetovnega kapitalističnega sistema, medtem ko je potrošnja, v kateri uporabljamo klasični, staromodni denar, vedno bolj marginalna zgodovinska kurioziteta.

Znotraj sfere financ predstavljajo derivati tekočo in prožno obliko denarja, katere vrednost ni določena fiksno in vnaprej, temveč je občutljiva na in se spreminja v razmerju do finančnih procesov samih. Razmerje derivatov kot „metadenarja“ do ostalih, klasičnih oblik denarja (posameznih nacionalnih valut) je enako kot razmerje derivatov do tokov denarja v industriji – omogočajo preračunavanje in soizmerjanje vrednosti drugih sredstev, tako industrijskih kot finančnih. Oziroma, s perspektive derivatov je vseeno, ali je tok denarja, iz katerega so izvedeni, industrijski ali finančni. V obeh primerih delujejo enako, kot način preobražanja kapitala v bolj abstraktno in tekočo obliko. Tako zlato, kot glavna predkapitalistična oblika denarja, kot klasično premoženje (tudi v bolj sofisticirani obliki delnic) sta s perspektive kapitala nerodna zaradi svoje vezanosti na konkretno specifičnost (zlato mora biti, da deluje kot denar, dejansko zlato, izkopano iz rudnikov; premoženje oziroma lastništvo je vedno lastništvo nečesa konkretnega), medtem ko so derivati sredstvo abstraktnega izenačevanja stvari in dejavnosti, ki delujejo kot kapital – kar je specifično kapitalistična vloga denarja onkraj trgovine in potrošnje.

Klasični denar, tj. denar, ki ga nosimo v žepu, opravlja to vlogo za posamezna blaga na trgu: abstraktno izenači robčke, letala in pice, njihovo kvalitativno konkretno različnost reducira na kvantitativne razlike v vrednosti, izraženi v denarju (s perspektive trga blaga izgubijo svoje konkretne kvalitete in nastopajo kot različne vsote denarja), s čimer jih naredi za soizmerljiva in univerzalno primerljiva in zamenljiva. Derivati počnejo isto, a ne za blaga, temveč za različne oblike kapitala: industrijski, denarni, finančna sredstva … S perspektive derivatov so različne oblike kapitala le različni denarni kapitali, ki jih derivati naredijo soizmerljive. Za razliko od klasičnega denarja derivati niso denar trgovine, temveč denar kapitala.

„Derivati so postali ključni vidik konkurence med kapitali. Zaradi osrednjega položaja denarnega kapitala v celotnem procesu akumulacije derivati med pogoje, pod katerimi […] se denarni kapital pretvarja v produktivni kapital, in pogoje, pod katerimi se rezultati produkcije pretvarjajo nazaj v denarni kapital, uvajajo disciplino. Konkurenčna disciplina v sferi denarnega kapitala izvaja neposredni pritisk na kapital v produkciji in s tem tudi v delovnem procesu, saj mora biti ves kapital, vsepovsod, dejavno primerjan z vidika profitabilnosti. To konkurenčno soizmerjanje je tisto, zaradi česar so derivati jasno kapitalističen denar […].“[21]

Z drugimi besedami, derivati preverjajo ali/in zagotavljajo, da denarni tok (kateri koli denarni tok) deluje kot kapital (prinaša naraščajoče količine profita in s tem omogoča tehnološko samoekspanzijo) na avtomatiziran način, ki je izven človeškega nadzora. Zlato in klasični denar ne moreta opravljati te vloge – klasični denar je omejen na nacionalni kontekst in trgovino/potrošnjo in le težko in nezadostno deluje kot denar kapitala, čeprav je bil hkrati povsem ustrezen in zadosten za predkapitalistične rabe denarja v bančništvu in trgovini.

Zgodnji kapitalizem prevzame in uporablja klasični denar v procesu kapitalistične transformacije trgov in trgovine (zgoraj opisano abstraktno izenačevanje blag in možnost razvoja čisto ekonomske vrednosti namesto prej političnega določanja cen skozi cehovska pogajanja in privilegije posameznih trgovskih družb). A za kapitalistično transformacijo samega finančnega sistema in njegovega razmerja z že prej realno subsumirano industrijo klasični denar ne zadošča več. Še enkrat: ne gre zato, da bi imeli na eni strani obvladljiv, regulabilen industrijski kapitalizem in na drugi podivjanega, neobvladljivega finančnega v trenutku, ko neoliberalna politična zarota in neugodni volilni rezultati strejo keynesovski razredni kompromis (standardna levičarska interpretacija polpretekle zgodovine kapitalizma). Procesa realne subsumpcije industrije in realne subsumpcije denarja sta neločljivo povezana, le denar kapitala ustreza industriji kapitala. Tako kot kapitalistična industrija preseže obrtno-rokodelske oblike produkcije in postaja avtonomna in avtomatizirana (ter tako presega vezanost produkcije na človeško delo), tudi derivati presežejo omejitve klasičnih oblik denarja in vezanost denarja na trgovino in potrošnjo.

Realna subsumpcija delovne sile in umetna inteligenca

Do sedaj smo obravnavali realno subsumpcijo produkcije in financ, kjer se rokodelske prakse spremenijo v kapitalistično industrijo, predkapitalistično uporabo denarja pa izpodrinjajo derivati kot kapitalistični denar. A ostaja še eno pomembno področje realne subsumpcije: realna subsumpcija tretjega osnovnega produkcijskega dejavnika poleg produkcijskih sredstev in denarja – delovne sile same. Preden nadaljujemo, morda še kritična opazka o samem konceptu realne subsumpcije. Ta, vsaj semantično, predvideva kapitalistično prisvajanje in transformacijo predobstoječih človeških dejavnosti (subsumpcija kot podreditev). A kot lahko vidimo tako iz zgodovine industrije kot financ, to drži le deloma. Kapital si sprva res prisvoji in podredi zgodovinsko že obstoječe načine dela, trgovanja in finančnega poslovanja, a jih kasneje nadomesti z novimi, ki ne sledijo iz starih oziroma ne predstavljajo njihovega nadaljevanja ali razvoja, temveč zgodovinski prelom. Industrijski stroji nimajo nič skupnega z orodjem ne erivati z zlatom. Kapital po določenem obdobju oziroma takoj, ko so dostopne nove, kapitalizmu bolj ustrezne prakse, zavrže preostanke starih.

To ne velja le za področji tehnologije in financ, temveč tudi razmerja do delovne sile. Denimo „služba“ oziroma delovno razmerje za nedoločen čas je predkapitalistična, razsvetljensko absolutistična institucija iz časa, ko dedno aristokracijo začne nadomeščati administrativna, „meritokratska“, posebej izšolana in izurjena kasta uradnikov, ki niso (nujno) plemenitega izvora.[22] Tudi na področju delovnih razmerij kapital sprva uporabi predobstoječe (bodisi cehovske bodisi administrativno aristokratske) prakse in institucije, a jih nato začne nadomeščati z novimi, nezvedljivimi na stare – denimo nove oblike samostojnega podjetništva niso le bolj negotove, začasne in krhke različice klasične zaposlitve, temveč se spremeni sama pravna narava delovnega razmerja.[23]

A v 21. stoletju na področju razmerja kapitala do delovne sile ne gre le za prekarnost in razvoj novih oblik delovnih razmerij, temveč hkrati za precej bolj radikalno spremembo: naraščajočo odvečnost človeštva s perspektive kapitala, ki se kaže v absolutni revščini milijonov, ki so hkrati eksistenčno odvisni od dostopa do denarja, a kapitala ne zanimajo. Služba ali celo mezdno delo sta izgubila svoj status osnovne in najobičajnejše oblike razmerja med človeštvom in kapitalom in se ohranjata le še v relativno redkih državno zavarovanih rezervatih. Danes za večino človeštva ni več ključno iskanje „dela“ oziroma zaposlitve, temveč iskanje denarja na kakršen koli način: z drobno trgovino, osebnim služabništvom, kriminalom, mikrorentništvom, prijavljanjem na projekte, družinsko solidarnostjo in občasnimi deli. Bolj ko denarni tokovi kapitala postajajo realno abstraktni in avtonomni, tj. indiferentni do človeštva, bolj abstraktne, ravnodušne do konkretnega načina pridobivanja denarja (in tradicionalnih institucij, kot je „služba“) postajajo tudi oblike dostopa do njih.

Človeštvo za kapital postaja odvečno zato, ker ni na ljudeh nič takega, kar bi kapital nujno potreboval. Klasične antroponarcistične teorije kapitala, tudi marksistične, so poudarjale nujno vez med kapitalistično ekonomsko vrednostjo in človeškim delom in hkrati podcenjevale radikalno novost kapitalizma oziroma so predpostavljale, da je kapitalizem le reorganizacija človeške produkcije na drugačen način in ne radikalno nov, alienski način produkcije. Ta sicer je način produkcije, a ne nujno takšen, ki bi potreboval ali temeljil na človeški delovni sili. Tisto, kar kapital potrebuje, je „razpredmetena“[24] in inteligentna delovna sila, ne nujno človeška delovna sila kot taka. Razpredmetena pomeni prožna, nevezana na to ali ono konkretno dejavnost in sposobna delati kar koli in v začetku kapitalizma je to na strani delovne sile nedvomno prednost ljudi pred živalmi (izmed obstoječih možnosti delovne sile, na katere je kapital sprva naletel in jih ni ustvaril sam). Medtem ko so živali vezane na določeno dejavnost (denimo mačke lahko lovijo miši in praskajo pohištvo, a ne morejo početi česar koli), je človek zaradi posebnosti svoje evolucije univerzalno nespecializiran. Pokončna hoja osvobodi roko, ki za razliko od rakovih klešč, ki so specializirane za prijemanje in ščipanje, ali konjskega kopita, ki je specializirano za učinkovito hojo in tek, ni specializirana za nič, a hkrati lahko prime, izdela ali s pomočjo orodja počne kar koli (opice imajo sicer podobne roke, a jih uporabljajo za plezanje, zato niso proste za početje česar koli, medtem ko so človeške proste zaradi pokončne hoje). Zaradi te svoje čisto biološko-evolucijske prožnosti je človek logična prva izbira (tako v primerjavi z živalmi kot v kronološkem pomenu) za delovno silo kapitala, saj je kapitalistična produkcija izjemno dinamična in se hitro spreminja in tako potrebuje delovno silo, ki je temu ustrezno prožna in prilagodljiva.

A to je tudi vse – kapital ne potrebuje ljudi v polnosti njihove človeškosti, temveč le prožnost (oziroma praktično abstraktnost, nevezanost na to ali ono konkretno dejavnost in potencial izvajati katero koli dejavnost) in inteligenco (zmožnost abstraktnega mišljenja, spomina, učenja in simbolne komunikacije). Ti nista nujno človeški oziroma če bi obstajala nečloveška prožna in inteligentna bitja, bi ta lahko kot delovna sila nadomestila ljudi. Obenem ljudje niso idealna delovna sila za kapital (le najboljša izmed tistih, na katere je v svojem začetku naletel), spet zaradi čisto bioloških dejavnikov: poleg staranja, omejene vzdržljivosti in dolgotrajnega procesa učenja in usposabljanja vsakega posameznega človeškega osebka je s perspektive kapitala problem tudi človeška nezmožnost samospreminjanja in samoprilagajanja na biološki ravni. Tudi če bi bila določena dejavnost bolj produktivna in učinkovita, če bi jo opravljali z osmimi rokami, jo človek (Šiva ni človek!) še vedno lahko opravlja z dvema.

Čeprav je človeška roka izjemno prožna in zmožna delati kar koli, je največja omejitev človeške delovne sile s perspektive kapitala nezmožnost pospešitve in usmerjanja lastne biološke evolucije. Biološka evolucija je v primerjavi s tehnološko izjemno počasna. „[Č]edalje jasneje se kaže nezadostnost človeka iz mesa in kosti, resničnega živega fosila, ki je negiben na zgodovinski lestvici in popolnoma prilagojen časom, ko je zmagoval nad mamuti, a je bil že presežen v času, ko so njegove mišice potiskale triere.“[25] Tehnološka evolucija je hitrejša od biološke in hitro preneha biti njena imitacija. Medtem ko so bila primitivna orodja še podaljški človeškega telesa in imitacija različnih bioloških funkcij, so že prve ladje več kot imitacija plavuti in mlini več kot imitacija zob. Ta „avtonomizacija“ tehnološke evolucije je hitrejša in sprva bolj izrazita na področju motoričnih funkcij (dvigovanje, premikanje, izdelovanje stvari), pri čemer je ključni zgodovinski prelom industrijska revolucija in uvedba industrijske mašinerije (stroji, ki niso več orodja).

Tehnološka inteligenca se začne razvijati kasneje od tehnološke motorike, a tudi na tem področju izum računalnikov pomeni pomemben prelom. Tako kot (najkasneje) industrijski stroji niso več povnanjenje motoričnih funkcij človeške roke v obliki orodja, tudi računalniki prekinejo z razvojem intelektualnih tehnologij kot povnanjenja človeške inteligence in kognitivnih funkcij. Medtem ko denimo tehnologijo pisave še lahko razumemo kot povnanjenje človeškega spomina, računalniki opravljajo obenem več kognitivnih operacij in drugačne kognitivne operacije kot človeški um. Od točke industrijske revolucije na motorični in mikroelektronske revolucije na intelektualni ravni nadaljnji razvoj tehnologije ni določen niti omejen s človeškim organizmom in človeško biološko evolucijo.

Hkrati se tehnološka motorika in intelekt, ki sta bila v preteklosti ločena, začenjata spajati na področju robotike. Stroji se učijo, samoprogramirajo in izvajajo avtonomne dejavnosti. Njihova edina res velika omejitev danes je, da se niso zmožni sami reproducirati. Ko se bodo naučili tudi to, „bi [človeku] ostalo le še, da se dokončno umakne v paleontološki mrak.“[26] Medtem ko so stroji povsem prilagojeni neskončnemu povečevanju produktivnosti in samoizboljševanju, sama biološka struktura človeka v razmerju do tehnološke civilizacije kapitala vedno bolj deluje kot ovira. Človeška bitja ne prenesejo vročine, hrupa in strupov tehnologije, doživljajo jih kot grožnjo in onesnaženje, zato poskušajo omejiti in zavirati razvoj tehnologije in industrije.

Dokler je bila tehnološka evolucija omejena na motoriko, je bilo mogoče v razmerju do strojev ohranjati tudi določen antroponarcistični intelektualni snobizem – neumno delo mišic opravljajo stroji, medtem ko se lahko ljudje posvečamo višjim, duhovnim dejavnostim. Tudi imena oziroma vzdevki strojev v času industrijske revolucije so bili zaničljivi (parni stroji so se v Angliji pogosto imenovali mule, mula), podobni tistim, ki so bili dani črnskim sužnjem ali domačim živalim. Ta oblika antroponarcizma se začne krhati že z izumom računalnikov, dokončno pa je v krizi danes, v času strojnega učenja in avtonomnega računalniškega samoprogramiranja.

„Če mislimo, da ne bo kmalu strojev, ki bodo presegali človeške možgane pri operacijah, ki so namenjene spominu ali racionalni presoji, posnemamo situacijo […] homeričnega rapsoda, ki bi zavrgel pisavo kot zapomnjevalni postopek brez prihodnosti. Človek se mora […] privaditi temu, da je slabotnejši kakor njegovi umetni možgani, kakor so njegovi zobje šibkejši kakor mlinski kamen, njegove letalne spretnosti pa zanemarljive spričo zmožnosti letala.“[27]

Tehnološka evolucija je presegla biološke omejitve človeških možganov, kar pomeni tudi omejitve človeškega intelekta. Na tej točki človeštvo postaja odvečno ne le v socialnem pomenu, temveč tudi v pomenu možnosti nadomeščanja človeške delovne sile v kapitalističnem produkcijskem procesu z mislečimi stroji. Stroji industrijske revolucije so bili le prožni, ne pa tudi (avtonomno) inteligentni, mogoče jih je bilo hitro prilagajati, spreminjati, „hekati“ ali nadomeščati z novimi, bolj zmogljivimi, niso pa mogli sami načrtovati, izvajati in prilagajati svojih dejavnosti. Človeško biološko omejenost so presegli le na področju motorike, ne pa tudi intelekta, medtem ko so današnji stroji čedalje bolj zmožni tudi avtonomnih intelektualnih funkcij, kar pomeni, da morda predstavljajo zametke tako prožne kot inteligentne delovne sile, ki bo ščasoma nadomestila človeško.

Morda to deluje preveč tendenciozno futuristično, a vzemimo enostaven primer, ki je v današnji kapitalistični ekonomiji povsem vsakdanji: delovanje aplikacij na mobilnih telefonih. Človeški input je pri tem minimalen – programer, najet začasno, napiše kodo za denimo aplikacijo za nasvete za izvajanje joge. Nekaj dodatnih ljudi se ukvarja s trženjem in promocijo aplikacije, a večino dejanskega dela izvede aplikacija sama: odgovarja na vprašanja uporabnikov, se prilagaja situacijam, se spomni prejšnjih poizvedb … In na koncu ima podjetje profit, tako da je bila dejavnost produktivna in je prinesla presežno vrednost, kar pomeni, da imamo situacijo, v kateri je v kapitalistični ekonomski dejavnosti dejansko eksploatirana (prožna in inteligentna) aplikacija.

Ključna za razumevanje delovanja kapitala danes je ravno njegova „realna avtonomija“. Na tej točki so tudi najboljši poskusi, denimo Marxov, ambivalentni, denimo v primeru koncepta realne subsumpcije kot prisvajanja in podrejanja nečesa človeškega (in ne avtonomnega razvoja nečesa nečloveškega, alienskega, ki pa sprva, na začetku uporablja človeške prakse in institucije ter človeški material) ali pa za raziskovanje intelekta kapitala še posebno pomemben koncept general intellect.[28] Tako Marx kot postoperaistični avtorji, ki so koncept general intellect (GI) največ uporabljali, se večinoma obnašajo, kot da je tisto, kar je v obliki GI utelešeno v sodobni industrijski tehnologiji, neka vrsta utelešenega, materializiranega človeškega intelekta in ne nekaj osmega, alienskega. Shema človeški intelekt → materializacija v strojnem sistemu je še vedno humanistična teorija odtujitve, ki poteka na relaciji predikat subjekta → materializacija v objektu. A realna subsumpcija ni proces prisvajanja človeškega po kapitalu, temveč konkurenčno določena realna avtonomija delovanja kapitala.

Problem kapitalizma ni v tem, da bi se razširil povsod in „poblagovil vse“, da ljudem ne bi ostalo nič več, saj bi bilo vse odtujeno v komercialnem monstrumu. Ravno danes je vse bolj očitno, da kapital marsikaj zavrača, denimo institucijo „službe“, rokodelske tehnike produkcije ali klasični denar. To ne pomeni, da človeštvu nekaj „jemlje“ ali si prisvaja, ravno obratno: ljudje imajo še vedno službe (a v javnem sektorju), še vedno delajo s preprostimi orodji (a kot hobi) in še vedno v trgovini plačujejo s klasičnim denarjem. Hkrati kapital vedno bolj avtonomno in neodvisno od ter indiferentno do človeštva in človeškosti razvija nove oblike produkcije, financ in delovne sile (ter intelekta – če so bili stroji roke kapitala, si trenutno razvija avtonomni um). Že stroji industrijske revolucije niso bili večja ali sestavljena orodja (kot podaljški človeške roke ali odtujiteljska aproriacija človeških ročnih spretnosti) in enako velja za umetno inteligenco danes: ta ni nekaj odvzetega človeškemu intelektu, temveč se razvija drugače in neodvisno od njegovih določil in omejitev.

Hkrati razvoj umetne inteligence pomeni, da lahko kapital potencialno začne opuščati ne le človeško delovno silo, temveč tudi trge, oziroma mogoče je, da se bodo trgi kmalu pokazali kot primitivna, nezadostna institucija, ki jo bo kapital zavrgel. Morda so bili trgi le začasna rešitev problema hitre in učinkovite komunikacije med posameznimi produkcijskimi enotami s pomočjo kvantitativnih cenovnih signalov, ki se lahko nadomesti z bolj učinkovitimi informacijsko-komunikacijskimi sistemi med umetno inteligentnimi entitetami. S tem bi kapital opustil še zadnjo povezavo s človeštvom (preko trga in potrošnje) – morda so tudi potrošniške želje in muhe ne toliko center kapitalističnega sistema, temveč še ena izmed ovir, ki jo bo ščasoma presegel. In morda kapitalizem, če upoštevamo proces osamosvajanja od dela, trgov in denarja, ni (več) stvar ekonomije – ne zato, ker „bi bilo vse politično“ – oziroma so bili ekonomski procesi le okolje, v katerem se je kapitalizem začel, a ga bo presegel in v celoti postal tehnonomski.

 

(objavljeno v ŠUM#7, Poteza 37, Junij 2017)

 

 

[1] SCOTT, 1979.

[2] DAVIS, Mike, Planet slumov, Ljubljana, /*cf, 2009.

[3] HEINRICH, Michael, Kritika politične ekonomije: uvod, Sophia, Ljubljana, 2013, str. 101.

[4] Ibid., str. 84–86.

[5] MARX, Karl, Kapital I, Sophia, Ljubljana, 2012, str. 349.

[6] Ibid., str. 127.

[7] RANCIÈRE, Jacques, „The concept of ‚critique‘ and the ‚critique of political economy‘“, v: Economy and society, 1. 5, št. 3, 1976, str. 352.

[8] Ibid., str. 368.

[9] Ibid., str. 358.

[10] Ibid., str. 364.

[11] MARX, Karl, „Rezultati neposrednega produkcijskega procesa“, v: Časopis za kritiko znanosti, l. 3, št. 17–18, 1978.

[12] GERSTENBERGER, Heide, Impersonal power, Brill, Boston in Leiden, 2007, str. 645–687.

[13] Ibid.

[14] CAMATTE, Jacques, Capital and community, Prism key press, New York, 2011, str. 379–388.

[15] BRYAN, Dick in RAFFERTY, Michael, Kapitalizem z derivati, Sophia, Ljubljana, 2013, str. 79–115.

[16] Ibid., str. 185–200.

[17] Ibid., str. 153–184.

[18] Ibid., str. 119–151.

[19] Ibid., str. 155.

[20] Ibid., str. 168.

[21] Ibid., str. 176.

[22] GERSTENBERGER, Impersonal power, str. 645–662.

[23] BOLOGNA, Sergio, „Nove oblike dela in srednji razredi v postfordistični družbi“, v: Gal Kirn (ur.), Postfordizem, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2010.

[24] FISCHBACH, Frank, Brez predmeta, Krtina, Ljubljana, 2012.

[25] LEROI-GOURHAN, 1990, str. 41.

[26] Ibid., str. 42.

[27] Ibid., str. 59.

[28] SMITH, Tony, „The ‚general intellect‘ in the Grundrisse and beyond“, v: Historical materialism, l. 21, št. 4, 2013.

 

Seznam literature

BRYAN, Dick in RAFFERTY, Michael, Kapitalizem z derivati, Sophia, Ljubljana, 2013.

BOLOGNA, Sergio, „Nove oblike dela in srednji razredi v postfordistični družbi“, v: Gal Kirn (ur.), Postfordizem, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2010, str. 133–147.

CAMATTE, Jacques, Capital and community, Prism key press, New York, 2011.

DAVIS, Mike, Planet slumov, Ljubljana, /*cf, 2009.

FISCHBACH, Frank, Brez predmeta, Krtina, Ljubljana, 2012.

GERSTENBERGER, Heide, Impersonal power, Brill, Boston in Leiden, 2007.

HEINRICH, Michael, Kritika politične ekonomije: uvod, Sophia, Ljubljana, 2013.

LEROI-GOURHAN, André, Gib in beseda II, Studia humanitatis, Ljubljana, 1990.

MARX, Karl, „Rezultati neposrednega produkcijskega procesa“, v: Časopis za kritiko znanosti, l. 3, št. 17–18, 1978, str. 241–276.

MARX, Karl, Kapital I, Sophia, Ljubljana, 2012.

RANCIÈRE, Jacques, „The concept of ‚critique‘ and the ‚critique of political economy‘“, v: Economy and society, l. 5, št. 3, 1976, str. 352–376.

RIDDLEY, Scott, Osmi potnik, 1979.

SMITH, Tony, „The ‚general intellect‘ in the Grundrisse and beyond“, v: Historical materialism, l. 21, št. 4, 2013, str. 235–255.

SNOOP DOGG, Gin and juice, 1998.

Issue: