26. Jul 2017

Šum#7 / Jan Kostanjevec: Asociacija razlage in napovedi

„Verjetno so tako, kot so oči izoblikovane za astronomijo, za harmonično gibanje oblikovana ušesa. In ti dve védenji sta med seboj nekakšni sestri, kot pravijo pitagorejci […]“ Platon, Država, 7. knjiga.

Odkritje nebesnih pojavov kot urejenih je hkrati omogočalo napovedovanje njihovega gibanja in potrjevalo predpostavko o urejenem vesolju. Orodja za napovedovanje so za svojo uspešnost morala zrcaliti red napovedanega.

Harmonija med pravili za napovedovanje in učinkujočim redom je bila predpostavljena in potrjevana, s tem pa se je med spoznavajoče in spoznano vtiskal občutek bližine. Urejenost resničnosti, urejenost misli, ki jo opisujejo, in urejenost odnosa med njima je zagotavljala zvezanost razlage in napovedovanja. Razlog za red oz. harmonijo na nebu je bil razumljen kot neposredni razlog harmonije kot harmonije in zadnji razlog sploh, zato na njegovo mesto lahko stopijo različne oblike božanske garancije za nujnost, večnost in razumljivost te harmonije. Rečeno drugače, ker so pravila za napovedovanje nastala neposredno kot pravila za opis reda na nebu, je bil izvor reda na nebu razumljen kot neposredni vzrok te urejenosti. Iskanje pravil za napovedovanje je bilo iskanje pravil večne harmonije na nebu. Večne zato, ker naj bi bila neposredno, izvorno harmonija.

Orodja za napovedovanje lahko zaenkrat delimo na dve vrsti: tista, pri katerih uporabljamo simbolno manipulacijo v teoriji, in tista, ki to manipulacijo prepustijo strojem, v katerih je ta teorija aplicirana.

Najzanimivejši antični poskus izgradnje napovedovalnega stroja je antikiterski mehanizem (slika 1). Gre za analogni računalnik, ki je deloval kot mehanični koledar. Napovedoval je gibanje sonca in lune tako v odnosu do zodiaka kot koledarskega leta, vključno s prestopnim, imel pa je tudi kazalce za metonični, sarosov, ekseligemosov in kalipični cikel. Po mnenju nekaterih raziskovalcev pa je prikazoval tudi gibanje planetov.[1]

Tudi manj impresivni stroji za napovedovanje in navigacijo so eksternalizirali pravila za napovedovanje in olajšali napovedovalno delo, hkrati pa so znižali stroške pridobivanja zmožnosti za napovedovanje na učenje rokovanja z orodjem, saj poznavanje napovedovalnega postopka ni več nujno za napovedovanje. Eksternalizirana vednost je lahko koristila, ne da bi jo porabnik prej ponotranjil. Gibanje napovedovalnih strojev je oblikovano po istih načelih, ki naj bi oblikovala nebesno gibanje, nekakšno izoblikovano sestrstvo domnevno udejanjenih načel.

V srednjem veku do t. i. znanstvene revolucije so napovedovalna orodja predvsem koristni pripomočki, a se tekom razvoja znanosti vzpostavijo v neposreden odnos z realnostjo, kot fakti.[2] Tukaj ponavljam samo določen prizor iz te zgodovine, ki naj služi kot prvi (ne nujno historično) jasen prikaz napetosti med razlago in napovedjo.

Newton je v Matematičnih načelih naravoslovja vzpostavil svojo teorijo sistema sveta, tj. enotni sistem zakonov, ki povezujejo Galilejeve zakone zemeljskega gibanja in Keplerjeve zakone nebesne mehanike. Poveže pa jih tako, da tri Keplerjeve zakone izpelje, s tem pa hkrati do neke mere razloži, iz svojih treh zakonov gibanja, ki so sami posplošitve Galilejevih, in zakona gravitacije. Ker so Keplerjevi zakoni v skladu z opazovanji oz. so dobro napovedovalno orodje, je ta izpeljava služila kot eden od dokazov za pravilnost sistema zakonov. Obenem pa je Newton lahko razlagal tudi do takrat nepojasnjene lunarne plime in precesijo enakonočij oz. stožčastega gibanja Zemljine rotacijske osi, ki ga opiše v velikem platonskem letu (prib. 2600 let), in napovedi, presenetljive tako po vrsti kot natančnosti.[3]

Newton je sledil Galilejevemu pozivu iskanja matematičnih opisov in ne „fizikalnih razlag“ in je zato lahko izpeljal matematično vsebino npr. Keplerjevih zakonov, ne da bi se hkrati zavezal Keplerjevi fizikalni oz. kvalitativni razlagi, ki je učinkovanje svojih zakonov pripisovala magnetizmu Sonca. Newtonova izpeljava zameji razlage na tiste, ki se skladajo z elementi temeljnih zakonov.

Problem za nekatere bralce njegovih Načel je ležal v tem, da elementi, ki sestavljajo temeljne zakone, sploh niso imeli fizikalne razlage, saj Newtonovi matematični opisi ne navajajo vzrokov, ki garantirajo njegovo veljavnost. Motilo jih je dejstvo, na katerem je temeljil uspeh Newtonovega projekta, tj. na zanašanju na matematiko tudi tam, kjer ni imel dokončne kvalitativne razlage.

Newtonovi matematični opisi so med drugim dopuščali razlago gravitacije kot „delovanja na razdaljo“ ali „delovanja skozi praznino“, tj. onkraj verige neposrednih mehanskih vzrokov, delujočih na relaciji telo–telo, kakor so jih razumeli zastopniki mehanicizma vsaj od Descartesa naprej.

Še več, zaradi načina sistematizacije je zgradba Načel stala na elementih, ki tvorijo temeljne zakone, ti pa delujejo kot hipoteze oz. fikcije, ki resničnost pridobijo samo s prevajanjem sistema, ki je iz njih izpeljan. To ne velja le za gravitacijo, ki je dvignila največ prahu, temveč tudi za: (a) maso, kateri je edina lastnost pripisana z Newtonovim prvim zakonom. Tako je masa to, kar v primeru, da nanjo ne deluje nobena sila, ostaja v mirovanju, če je prej v mirovanju, oz. ostaja v enakomernem premem gibanju, če je bila prej v gibanju; (b) silo, ki je vse, kar daje pospešek neki masi. Nič od tega ni preprosto dano v izkustvu, niti ni razlage za določeno obnašanje teh hipotetičnih entitet. Za Galileja je bilo npr. enakomerno gibanje krožno, za Newtona pa premo, a inercialnega gibanja brez delovanja sil ni mogel opazovati nobeden od njiju niti nista mogla podati razloga za obnašanje inercialnega gibanja, saj je to pojem, na katerem temeljijo izpeljave. „Edini element fizikalne realnosti v Newtonovih zakonih gibanja je pospešek,“[4] saj ga lahko merimo, vsi ostali so matematične abstrakcije in jih izoliranih ni mogoče zaznati.

Sila gravitacije kot sila po definiciji deluje na neko maso. Odgovor na vprašanje, kako je tukaj mišljeno „delovanje“, pa je fokus mehanicističnih napadov.

Mehanicisti, razumljeni tako široko, da vključujejo tudi Leibniza, ki so snovali kriterije za fizikalno razlago, so zahtevali, da moramo sile razlagati kot neposredno učinkovanje med stikajočimi se telesi. Ker se Newtonovo pojmovanje gravitacije ni sklicevalo na mehanizem, temveč le na matematični opis, ki je dopuščal delovanje na razdaljo, je bil pojem za mehaniciste potencialno absurden, kar je v pismu Bentlyu (25. 2. 1692) priznal tudi Newton sam, toda na istem mestu dodaja, da odločitev o (ne)materialnosti narave tega delovanja prepušča svojim bralcem. Bralci so se z veseljem prepustili in Newton je z veseljem opažal, da njegova knjiga spodbuja vero v božanstvo, kar je eden od učinkov, ki jih je imel v mislih, ko jo je sestavljal, saj mu je razpoložljivost narave za matematično opazovanje potrjevala njen božanski izvor. Tako razlago božanskega v naravi so prevzeli številni matematiki in fiziki, ki so Newtonovemu pristopu sledili v zelo uspešnem raziskovalnem programu matematične fizike.[5]

Spor med Leibnizem in Newtonom je primer napetosti, ki me tukaj zanima. Ker napoved za svoj nastanek ne potrebuje nujno določenih razlogov ontološkega reda, jih tudi brez razloga ne spusti v razlago ali drži zunaj nje. Newton je „varuh meje“ možnih razlag po tem načelu, četudi v precejšnji meri iz teoloških razlogov. Po drugi strani: ker matematična napoved omogoča celo množico razlag, hoče Leibniz izločiti tiste, ki v razlago vnašajo neinteligibilne kvalitete – delovanje na daljavo je neinteligibilno v ontologiji mehanicizma; neinteligibilne „okultne kvalitete“ pa so razsvetljenci nasploh preganjali. Leibniz je tako „varuh meje“ za množico možnih razlag in po implikaciji množico možnih sestavin vsake razlage, kriterij prepustnosti pa je ontološka inteligibilnost. Obenem pa dejansko ponudi – eno, Newtonu neprepričljivo – mehanicistično razlago gravitacije.

Newton je nasprotoval tako Leibnizevemu metafizičnemu dogmatizmu glede zamejitve množice možnih razlag kot empirični vrednosti ponujene razlage gravitacije. Slednjemu zato, ker niti ni izboljšal napovedi, kvečjemu jo je poslabšal. Prvemu pa iz nasprotovanja dogmatični zamejitvi možnih razlag – tudi za ceno dopuščanja neinteligibilnih elementov v razlagi, ki jih je Newton dejansko potreboval za svoje sicer slabo utemeljene teološko antimehanicistične namene, ki bi lahko delovali v smislu credo quia absurdum. V obrambo svoje rabe neinteligibilnih elementov v razlagi je pokazal na arbitrarnost zamejitve domene – in torej tudi pojma – inteligibilnosti v mehanicizmu, kar je hkrati delegitimiralo Leibnizevo vlogo „varuha meje“ množice dopustnih elementov v razlagi. Mehanicisti so namreč od svojih predhodnikov prevzeli nekatere kvalitete, ki so jim veljale kot neposredno inteligibilne (npr. oblika, velikost, gibanje in nepredirnost). Newton je sklepal, da mu izvorna vpeljava neposredno inteligibilnih kvalitet v mehanizicmu podaja mandat za vpeljavo gravitacije kot še ene neposredno inteligibilne kvalitete, saj za nobeno od kvalitet mehanizma nihče ni ponudil mehanicistične razlage in bi, če sprejmemo mehanicistove stroge kriterije inteligibilnosti, prav tako morale veljati kot neinteligibilne.[6]

Z matematično fiziko je matematični opis prešel v red dejstev – opis, ki obenem ni nujno kvalitativno inteligibilen, je pa kriterij za možne vsebinske kriterije inteligibilnosti. Napovedovalna moč je prehitela razumljivost, kar je sprožilo ogorčenje nekaterih tedanjih znanstvenikov. Poskusi razlag „delovanja na razdaljo“, ki se je zdelo absurdno tudi Newtonu samemu, so vztrajali še dobrih 200 let.[7]

Vmes pa je vsaj že Laplace sprevidel, da ne potrebujemo hipoteze o Bogu, saj ta ne dodaja niti k razlagi, še manj pa k napovedi. Kot veliko matematičnih fizikov se je ukvarjal s problemom treh teles, ki ni imel matematične rešitve, ki bi zagotavljala stabilnost sončevega sistema. Newton je sicer izpeljal Keplerjeve zakone, a ti zakoni opisujejo dve telesi in dokazujejo stabilnost samo takega sistema. Če v sistem obenem dodamo še eno telo, pa stabilnost ni več enostavno dokazljiva in tako za vsako naslednje. Ker Newton sam ni videl matematične rešitve tega problema, je predlagal teološko rešitev s konstantno božjo stabilizacijo sistema. Odkritja matematične fizike so dajala vedno boljše rešitve za problem treh teles, čeprav ga niso dokončno rešila.

To, da so se opazovalci znašli v stabilnem sistemu, ni presenetljivo, saj se v nestabilnem ne bi mogli. Vprašanje stabilnosti, ki povzroča harmonijo pojavov na nebu, je odslej razdeljeno na statistično vprašanje o deležu stabilnih planetarnih sistemov v vesolju in razlago stabilnosti vsakega od njih posebej. Tako je nesmiselno pričakovati neposredno in nerazloženo zagotovilo izvorne in večne harmonije sončevega sistema, hkrati s tem uvidom pa se razširi tudi sum do vseh razlag, ki se sklicujejo na kakršno koli neposredno in nerazloženo izvorno zagotovilo harmonije na katerem koli področju razlage (npr. pravšnji naravnanosti kozmoloških konstant). Dejansko bi preprostejše verzije popolnih pitagorejskih harmonij zaradi večje verjetnosti, da pride do orbitalnih resonanc, prej destabilizirale sistem in harmonija bi se ukinila.

*          *          *

Delanda v svojih predavanjih o teoriji jezika[8] mimogrede večkrat poudari, da je Labov prvi jezikoslovec, ki je šel na teren s snemalno napravo, skratka vzor empirističnega jezikoslovca, in da je Chomsky, ki ni empiristični jezikoslovec, veliko bolj znan. Prvi je empirično odkril, da obstajajo vzorci v govorjeni angleščini, ki jo razslojujejo po razredih, etnijah itd. Razslojevali naj bi jo do te mere, da bi bil govor o angleščini nasploh zavajajoč, saj obstajajo le angleščine, mnoge, razslojene in le delno prekrivajoče se. Drugi naj bi na vzorcu samega sebe odkril, da obstaja določena neodvisnost med sintakso in semantiko. „Colorless green ideas sleep furiously“ je Chomsky videl kot stavek, ki ga bodo govorci angleščine sprejeli kot slovnično veljavnega in pomensko obskurnega. Stavek je deloval kot intuitiven izziv za nekatere predlagane statistične teorije slovnic. Kasneje so se statistične metode izboljšale in Chomskyjevo intervencijo lahko razumemo kot katalizator te izboljšave. Delanda pa sklene, da Labova odkritja podpirajo njegov protichomskijanski in protiracionalistični nasvet svojim študentom, da naj „nikoli [ne govorijo] o ‚angleščini‘, kakor da bi bila nekakšna monolitna entiteta.“

V tej digresiji se ne mislim spuščati v spor o empirizmu in racionalizmu v jezikoslovju, četudi je ta spor očiten razlog Delandove polemike. Vsaj nič dlje od tega, da se te delitve ne da enostavno enačiti s tisto med humanizmom in antihumanizmom. Že v Delandovi slamnati skici je empirist tisti, ki je šel snemat realni govor realnih ljudi, medtem ko je racionalist v svoji pisarni sam razmišljal o abstrakcijah. Iz te pisarne je mimogrede padel še v AI’s Hall of Fame,[9] saj je nadaljeval Turingovo izgradnjo konceptualnega sestrstva med kognitivno in računalniško dimenzijo, in to ravno z uporabo matematičnih formalizmov.[10] Četudi priznamo, da je bil Chomsky po prepričanju in vedenju racionalistični humanist, so posledice njegove teorije vse prej kot nedvoumno humanistične.

Tukaj bi rad opozoril na različne pomene koncepta okolja znanosti. Izhodišče je Delandova misel, da je Chomsky manj v stiku s svojim okoljem, ker ni terenski jezikoslovec. To predpostavlja neko prepričanje o tem, kaj je primerno znanstvenikovo okolje. Delandova kritika Chomskega deluje na domnevi, da je terencem dostopno več relevantnega okolja, ki omogoča zaželeno spoznanje. Delanda je filozofski spor med empirizmom in racionalizmom reduciral na spoznavne postopke dveh slavnih jezikoslovcev. To je najbrž storil le v pedagoške namene ilustracije, katero tukaj jemljem za prikaz neke druge zagate in ne kot kritiko Delandovega stališča v tem sporu.

Enotnosti določene znanosti ne tvori samo en predpis za raziskovanje. Kar se po takih predpisih lahko deli, je kvečjemu znanstveno delo, ne pa znanost nasploh. Če tega ne sprejmemo, potem sploh ni nujno, da rivalstvo med Chomskim in Labovom obstaja, dovolj je biti zagovornik empiristične strani spora z racionalizmom in Labova boš videl v svoji vojski, Chomskega pa v nasprotni. Domnevna filozofska nekompatibilnost temeljnih postavk o bistvu predmeta preučevanja lahko svoje ogorčenje usmerja samo na razlagalno zmožnost teh postavk. Napovedovalna moč je na te ugovore do neke mere odporna, medtem ko so kriteriji razlage nasploh nejasni, regulirani preko znanstvenih skupnosti in kvečjemu zamejeni z uspešnimi napovedovalnimi stavki.

Kakor je racionalist Leibniz empiristu Newtonu očital nerealnost elementov, ki tvorijo jedro njegovega sistema, tako zastopniki empirizma, npr. Delanda, Chomskemu zamerijo abstraktnost ali nerealnost njegovih postopkov in predpostavk. Toda spor med teorijami se ne odloča po zadovoljstvu, ki ga povzroča resonanca med jedrnimi stavki sistema in bolj ali manj sofisticiranimi filozofskimi predpostavkami nadobudnega kritika. Da bi razliki sploh lahko rekli spor, je treba najprej vsaj pokazati, kako iz razvitja obeh teoretskih jeder sledijo prekrivajoče se domene razlage ali napovedovanja in kako ena od obeh teorij sistematično odpravlja slabosti druge. V kolikor tega prekrivanja ni, ni razloga za izrivanje ene teorije z drugo.

Delanda na drugih mestih daje primere, kjer so dialekti nekega jezika na najvzhodnejši strani območja tega jezika nerazumljivi tistim, ki govorijo dialekte iz najzahodnejšega območja istega „jezika“, a brez težav komunicirajo s sosednjimi dialekti, tudi če pripadajo drugemu „jeziku“. Kljub zanimivosti tega pojava ni jasno, kako je takšno stanje v nasprotju s Chomskyjevim. Tudi če do tega nasprotja dejansko pride, je Delandov predlog cenzure mišljenja o angleščini v splošnem vse prej kot dober nasvet, v bistvu je tako slab, da se ga ne drži niti sam.

Abstraktna zavrnitev celote sistema na podlagi nekaterih predpostavk brez razloga žrtvuje vsa spoznanja tega sistema in ne more pojasniti uspešnosti razlage in napovedi, ki jih je zavržena teorija vendarle proizvedla.

Izkustveni postopki se lahko po osi empirizem/racionalizem značilno, a vendar ne nujno homogeno razdelijo med različna področja in njihove dele. Naloga znanosti je prevelika ne le za eno osebo, temveč tudi za posamezen spoznavni postopek. V primeru znanstvene delitve dela ni treba nujno sklepati na spor. Kriterij, ki bi določal prednosti ali slabosti določene delitve dela, bi moral biti sam dokazan, ne pa zgolj privzet. Konflikt med delitvijo dela in učinkovitostjo znanstvene skupnosti lahko nastane, a razlog, da bi ta konflikt prvenstveno in večinoma potekal po osi empirizem/racionalizem, ni očiten.

Posamezni preboji v znanosti se običajno pripisujejo osebi ali skupini oseb, ki funkcionira kot indeksni primer memetične okužbe, npr. Chomsky in Labov. Ti preboji lahko ustvarijo nova, a komplementarna področja raziskovanja, rešijo dolgotrajne probleme in/ali delujejo revolucionarno glede na obstoječe polje itd. Pojem znanstvenikovega okolja lahko tukaj razčlenimo na tri pomene. Prvi ga postavi v odnos s predmetom raziskovanja, drugi v odnos s kolegi na določenem področju, ki skupaj tvorijo znanstveno skupnost, in tretji v odnos do splošnejšega občinstva. Razlika med zadnjima dvema je predvsem v organizaciji pretoka informacij o delu v prvem okolju. V strokovni skupnosti bo ta pretok trpel bistveno manj izgub kot pri prenosu v okolje v tretjem smislu.

Preboj kot preboj se vzpostavi v drugem, saj je komunikabilnost določenega spoznanja eden od nujnih pogojev za njegovo znanstvenost. Ogroženost te komunikabilnosti poznamo pod imenom znanstvenih kriz, revolucij itd. Kot zunanji opazovalci smo večinoma v situaciji, ki jo opisuje tretji pomen. Naše realnočasovno razumevanje preboja pač ni nujen pogoj njegove znanstvenosti, četudi mora biti to razumevanje možno pridobiti v končnem času. To negativno opredeljeno okolje si delimo s tistimi, ki so bolj ali manj zainteresirani za vsebino znanosti.

Faktična lokalizacija znanstvenega preboja torej omogoča zmedeno razumevanje tega dogodka. Če na preboj gledamo mimo drugega pomena okolja, bomo dobili nejasno predstavo o preboju. Celostna obravnava okolja v prvih dveh pomenih skupaj pa bi od nestrokovnjakov najbrž terjala preveč časa oz. bi jih v procesu naredila za strokovnjake. Pri zunanjem osredotočanju na prvi pomen lahko pričakujemo pretirano pripisovanje teže neposrednih potez vpletenih oseb in načinov njihovega dela. Labovov način raziskovanja terena in Chomskyjevo delo v pisarni tako postaneta odločilni potezi, ki pa, ker sta domnevno nezdružljivi, vodita v sklep, da sta nezdružljiva tako kultna lingvista kot celo področji lingvistike, ki ju zastopata, čeprav o odnosih med njunimi prispevki in znanstveno skupnostjo na teh področjih ne vemo prav veliko.

Posredniki med temi okolji imajo poleg „bottleneckov“ v komunikaciji še druge probleme, ki izhajajo iz sistemskih zahtev njihovih naročnikov, določenih po osi ekonomije in politike. Čeprav so te zahteve po bistvu različne od znanosti, imajo lahko na znanost učinke, ki segajo od trivialnih do usodnih. Od kratkotrajnega navdušenja ali ogorčenja bralcev znanstvenih novic, vzpodbujanja prepričanja o napredku znanosti, preko ustvarjanja kultnih znanstvenikov in usmerjanja kariernih poti bodočih znanstvenikov vse do nastajanja znanstvenih področij, inštitucij, investicijskih balonov itd.

*          *          *

Znanost je velik del svoje zgodovine preživela v sistemski odvisnosti od ekonomije ali države, vključno z vojsko. Njene imanentne mere vednosti, točnosti itd., so bile v teh situacijah podrejene obljubam učinkovitosti po meri tistih, ki so znanost vzpostavljali. Zveza med vednostjo in učinkovitostjo je bila najprej razumljena linearno v smeri od opazovanja in razumevanja do tvorjenja hipotez ali modelov, ki dajejo učinkovite napovedi. Zato je tudi najbolj aplikativni znanosti še vedno dopuščena avtonomija v njeni notranjosti, kjer generira svoje vsebine.

Izkazalo se je, da hipoteze za svojo genezo in za svoj status faktičnosti ne potrebujejo kvalitativne resonance na ravni ontološke inteligibilnosti. To je generiralo spore glede legitimne razlage, v katere sodita tudi zgoraj opisana. Problem je v tem, da so omejitve možnih razlag lahko indiferentne do stopnje učinkovitosti napovedi in delujejo z bolj ali manj utemeljeno avtoriteto tistih, ki si želijo zadovoljstva kvalitativnih razlag.

A tudi napovedi so v nekem smislu neodvisne od poti njihovega nastanka. Zgoraj karikirana linearna pot generiranja napovedi ali napovedovalnih orodij se je izkazala za samo eno od možnih, ki se mora z drugimi meriti po svoji učinkovitosti.

S tako načinovnim kot količinskim vzponom zbiranja digitalnih podatkov in orodij za njihovo analizo, posebej tistih, ki tako kot strojno učenje sami prepoznavajo vzorce in tvorijo napovedi, opažamo tudi vzpon načinov napovedovanja, ki ne le ne delujejo na ravni kvalitativnih razlag ali modelov, ki bi iz takšnih razlag izhajali, temveč tudi za neposredno tvorjenje določenih učinkovitih napovedi ne potrebujejo pameti in sreče ljudi. Njihove napovedi so rezultat poskusov optimizacije napovedovalne moči statističnih modelov, katerih elemente in odnose med njimi zato generira, kombinira in obtežuje računalnik, pripravljen za strojno učenje.

Glede strojnega učenja bi opozoril na hitrost, s katero se ta vrsta pristopov širi na reševanje različnih epistemskih problemov. Predvsem in prvenstveno zaznamuje internet kot izvorno mesto Big data, kjer se strojno učenje uporablja npr. za ustvarjenje „feedov“ na Facebooku in Twitterju kot tudi za predvidevanje prihodnjih objav, stopnje vračanja uporabnikov k ponudnikom storitev itd. Njegov razpon pa skokovito zaobsega tudi napovedovalne naloge v znanosti, gospodarstvu in državi.

Na različnih področjih dobivamo napovedi, katerih geneza je občutno različna od prejšnjih, saj nobene hipoteze, organizacije elementov ali odnosov med njimi ne vzpostavlja neposredno znanstvenik, temveč stroj, ki je vedno manj napovedovalni stroj in vedno bolj stroj za napovedi.

Strojno učenje je spremenilo tudi marketing. Če ste nekoč prodajalcu sesalcev dovolili, da vam sčisti stanovanje, zato da hkrati lahko izpelje še svoj oglaševalski posel – se pravi ste prejeli uslugo za ceno oglasa –, pa nove korporacije ponujajo zastonjske storitve (npr. Googlov iskalnik), ki so obhodne samo za ceno vedno večjega tveganja asketizma, ki raste skupaj s tržnim deležem ponudnika storitve. Od uporabnikov pa ponudniki zahtevajo le, da naše delovanje pri rabi teh storitev soustvarja njihove podatkovne baze, ki koristijo tako npr. predvidevanju Googlovega brskalnika kot prikazovanju relevantnejših oglasov na najrazličnejših „feedih“ in še celemu kupu drugih napovedovanj, ki temeljijo na strojnem učenju iz tako ustvarjenih podatkovnih baz.[11]

Tako npr. na letališčih računalniki, povezani s kamerami, na podlagi že zbranih podatkov sočasno določajo potnike, za katere obstaja sum, da bodo storili kaj nevarnega (slika 2), s tem pa povečujejo učinkovitost varnostnikov, ki so pred to tehnologijo sicer lahko vedeli, da bo določen odstotek potnikov nevaren, vendar so se morali pri iskanju sumljivih potnikov zanašati na lastne izkušnje, naučene hevristike in intuicijo. A nova pomoč pride brez razlage, hevristike ali intuicije, nasprotno, vse to bi delovalo kot omejitev na varnostnikovo učinkovitost, saj bi zahtevalo preveč časa.[12]

A od kod ta presenetljivo splošna ustreznost za različne vrste napovedovanja, ki je pogoj za hitro širjenje in uporabnost strojnega učenja? Strojno učenje se vzpostavlja kot od področja neodvisno ali področno agnostično (domain agnostic) orodje za napovedovanje.[13] Programerjem so na voljo programski jeziki in paketi za analizo podatkov, ki so specializirani za strojno učenje. Ko so soočeni z nalogo, morajo izbrati najprimernejši pristop k napovedovalnemu problemu, kar pomeni, da morajo vsaj formalno poznati bazo podatkov, a kvaliteta izbire pristopa ni nujno vezana na kvalitativno poznavanje področja, določena je vnazaj, s kvaliteto napovedi.

Ko je nek programer, ki je strokovnjak za strojno učenje, na tekmovanju soočen s problemom napovedovanja uporabe paketov za analizo podatkov na ravni skupnosti, katere del je sam, se ne bo zanašal na svoje izkušnje, hevristike in intuicije glede neposredne rabe teh orodij, temveč bo skupnost obravnaval tako kot vse ostale, s katerimi ima opravka, in napovedi generiral posredno s strojnim učenjem.[14]

Četudi strojno učenje lahko vzpostavi neko globino (prim. raba pridevnika globoko v globokem učenju in globokih nevralnih mrežah), ta globina ni namenjena nam niti ni za nas nujno inteligibilna in četudi bi lahko priznali, da je načeloma inteligibilna, ni rečeno, da se bomo iz branja kode po tej osi kaj naučili. Naše učenje temelji kvečjemu na interpretaciji rezultatov in ne na samem procesu strojnega učenja.

Tako kot je strojno učenje na ravni statističnih orodij agnostično glede podatkovne domene, tudi podatki, zbrani v podatkovnih bazah, niso jasno povezani s svojim nastankom. Razlogi za sledi, ki jih s svojim vedenjem puščamo senzorjem, niso nujno preneseni kot razlogi in ni nujno, da bodo imeli primerljivo vlogo v tvorjenju kake napovedi. Toliko so lahko tudi podatkovne baze agnostične glede izvora podatkov, iz katerih sestojijo. Iz te epistemske drže ni možno neposredno izpeljevati ontologij ali v njej videti podpore za določene ontologije. Kvečjemu lahko zgolj zamejimo tiste, ki ne bi bile v konfliktu z danimi učinkovitimi napovedmi. Tako je na podlagi ploskovitosti podatkov v podatkovnih bazah težko sklepati na ploskovitost vseh ontoloških elementov. Prav tako iz teh sledi (med katerimi so takšne, ki očitno ne prihajajo iz polnosti zavesti tistih, ki jih puščamo za sabo) ni možno enostavno sklepati na ontološki status pod- in nadosebnih entitet ali vzgibov, kakršni so afekti ali alieni. Napovedovalni stroji molčijo o ontologiji.

Vzpostavlja se torej neka asimetrija med napovedmi in kakršno koli inteligibilnostjo razlogov za specifičnost napovedi. Najprej se je napoved odcepila od inteligibilne kvalitativne razlage, nato pa še od zavestno ustvarjenega matematičnega opisa. Asimetrija pravim zato, ker se nočem zavezati kantovskemu zaključku, ki bi se lahko glasil, da so napovedi brez razlage prazne, kakor so razlage brez napovedi slepe. Zadnji del lahko v veliki meri velja, v kolikor nimamo dobrih omejitev glede možnih razlag. Toda čeprav so obstoječe napovedi prazne, so dejanske in samostojne, neodvisne od razlag in tistih, ki jih cenijo.

(objavljeno v ŠUM#7, Poteza 37, Junij 2017)

 

 

[1] COCKSHOTT et al., 2012.

[2] POTOČNIK, 2014.

[3] KLINE, 1980.

[4] Ibid.

[5] Ibid.

[6] JANIAK, 2014.

[7] KLINE, 1980.

[8] DELANDA, 2012.

[9] WANG et al., 2011.

[10] cf. KRÄMER in BREDEKAMP, 2013.

[11] YEUNG, 2016.

[12] KALUŽA, 2013.

[13] MACKENZIE, 2013.

[14] Ibid.

 

Viri in Literatura

COCKSHOTT P. et al., Computation and its Limits. New York: Oxford University Press, 2012.

DELANDA, M., A Materialist Theory of Language, 2012, predavanje na EGS, dostopno na: youtu.be/AAhaXe3BRe0.

JANIAK, A., „Newton’s Philosophy“, v: Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2014, dostopno na: https://plato.stanford.edu/entries/newton-philosophy.

KALUŽA, B., Detection of Anomalous and Suspicious Behaviour Patterns from Spatio-temporal Agent Traces, doktorska disertacija, Inštitut Jožefa Štefana, 2012.

KLINE, M., Mathematics, the loss of certainty, New York: Oxford University Press, 2012.

KRÄMER, S. in BREDEKAMP, H., „Culture, Technology, Cultural Techniques – Moving Beyond Text“, v: Theory, Culture & Society, let. 30, št. 6, 2012, str. 20–29.

MACKENZIE, A., „Programming subjects in the regime of anticipation: Software studies and subjectivity“, v: Subjectivity, zv. 6, št. 4, 2013, str. 391–205.

PLATON, „Država“, v: Platon, Zbrana dela. Ljubljana: Mohorjeva družba, 2004, prevedel Gorazd Kocijančič.

POTOČNIK PRIBOŠČIČ, M., „Spoznanje, verjetje in Jupitrove lune“, v: Dialogi, let. 50, št. 10, 2014, str. 136–155.

RAHEBI, di M., „Biopolitical Immanence or Whether Foucault and Deleuze Still Matter“, v: La Deleuziana, št. 1, 2015, str. 73-90.

WANG, F. et al., „AI’s Hall of Fame“, v: IEEE Intelligent Systems, zv. 26, št. 4, 2011, str. 5–15.

YEUNG, K., „‚Hypernudge‘: Big Data as a mode of regulation by design“, v: Information, Communication and society, zv. 20, št. 1, str. 118–136.