O naslovih

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

Muanis Sinanović

V zadnjih letih opažamo porast nekakšnih jezikovnih akrobacij, ki se pojavljajo kot naslovi knjig, retorična sredstva v publicizmu, imena razstav in podobno. Zdi se nam, da je intenca teh akrobacij, kakor jih priložnostno imenujemo, da so izvirne in kot take kažejo na izvirnost dela, ki ga imenujejo ali domnevnega mišljenja, ki ga izrekajo. Obenem pa se nam zdi, da ta intenca spodleti, saj je v njih odločilna klica neizvirnosti, ki je posledica ravno pogostosti teh akrobacij. Morda se nam zdi, da je v tem neka intuicija, ki bi, premišljena, lahko pokazala na neko socialno, politično in umetniško problematiko. Natanko to intuicijo bom probal premisliti in očrtati danes, s tem pa nakazati enega od bogatih virov, iz katerih lahko analiziramo to socialno, politično in umetniško problematiko.

 

Za začetek pa se bom obrnil na neko koncepcijo, ki jo je oblikoval Uroš Prah v eni od nedavnih oddaj Art-Area, ki jo najdemo v programu Redakcije za kulturo in humanistiko Radia Študent. Prah tam razmišlja o sklopu avtenticizma in cinizma, ki je nekakšna mašina, ki reproducira umetniške in socialne dispositive. Povsod smo priča cinizmu; cinizmu do političnih vprašanj, cinizmu do tako imenovanih velikih zgodb, do religije, do spoznanja, znanosti in teorije same. To je sodobni cinizem, ki ga Prah razlikuje od starega, kiničnega cinizma. Ta sodobni cinik se umika v osamo, izogiba se politični akciji. Vendar tega ne počne zato, ker ne bi videl nikakršnega smisla; nasprotno, za sodobnega cinika je značilen presežek smisla. Tega najde v avtentičnosti, neposredljivosti svoje izkušnje. Ta izkušnja ne more biti predana skozi analitični aparat, saj bi pri tem nehala biti izkušnja. To izkušnjo je mogoče potrjevati samo v občestvu tistih, ki se o tej izkušnji pogovarjajo neposredno in neobvezno. Kot opažam, pri tem ujemanje v izkušnjah ni nujno zaželeno; pomembno je, da je izpoved izkušnje sogovornik pripravljen poslušati in vanjo ne posegati. V nekem bistvenem smislu je torej avtenticizem prepričanje, ki se utrjuje v mimogovoru. Dopustiti drugemu govoriti iz sebe je osnovni kriterij, ki ga opredeljuje kot nekaj negativnega. Ravno preko tega negativnega kriterija pa se potem absolutizira; poseči v govor drugega pomeni že poseči v intimnost njegove izkušnje, in storiti grob prekršek. Javni, analitični govor, ali govor, v katerem se vrši umetniška predelava, tako postane prepovedan. Prav iz teh razlogov Prah poziva k tečnosti in napadih na osebno, ki zanj ni že osebni napad.

Privilegirani prostori reproduciranja tega avtenticizma-cinizma so kolumne, poezija in sodobna umetniška produkcija. Kolumna iz osebne izkušnje dela domnevno merodajne politične sklepe. Poezija dostopa do neposrednosti te izkušnje; del sodobne produkcije poezije je pravzaprav produkcija poezije brez poezije, torej brez pesniškega jezika, kjer se izkušnja izpoveduje v neposrednosti proze, njen izkustveni in nedotakljivi značaj pa markira nalomljenost te proze v verze. Pri art produkciji lahko gre za neko neciničnost, za nek interes za politično, ki pa je še vedno izpeljan iz čistosti osebe izkušnje. Tu avtenticizem izgubi svojo cinično komponento, podobno kot pri naivnem aktivizmu.

Naše vprašanje je, kako se ta avtenticizem kaže v govorici. V naslovih kolumen in sredi njene proze z različnimi puni, omenjenimi retoričnimi obrati itd. V poeziji brez poezije, v poeziji, kjer je pensiški jezik zapostavljen, se ti puni ravno tako postavijo v naslove pesniških zbirk. Če naštejem nekaj takšnih iz zadnjih let: Lepo in prav, Davek na dodano vrednost, Delo in dom, Podaljšano bivanje, (U)sodno tolmačenje, Notranje zadeve … V ta zelo neizčrpen seznam sem vključil zbirke nekaterih svojih prijateljev. Na žalost bi vanj lahko vključil še več zbirk svojih prijateljev. Vendar na tem mestu opozarjam, da se pesniške zbirke pod temi naslovi med seboj precej razlikujejo, in da še zdaleč ne gre v vseh primerih za prozno poezijo avtenticizma, kakršno opisujem. V nekaterih gre zgolj za PR potezo ali zgolj nekakšno inercijo pri dajanju naslovov. Takšni naslovi so preprosto del večinske prakse naslavljanja, in sam jih bom obravnaval v kontekstu svojega razumevanja avtenticizma. V tem primeru nas zanima situacija, ko je naslov strukturno zvezan s preostankom neke predumetniške prakse v nekem umetniškem produktu. O predumetniškem govorim v podobnem smislu kot Bacchelard govori o predznanstvenem. Kot prvo epistemološko oviro izpostavi fiksacijo na prvotno izkustvo. To fiksacijo tudi sam izpostavljam kot prvo umetniško oviro. Da analogija ni prazna, priča tudi samo Bachelardovo delo. V Oblikovanju znanstvenega duha, v poglavju, ki govori o nevarnostih prvega izkustva, namreč to vzporednico postavi tudi sam: “Treba je preiskati te prezgodnje ‘racionalizacije’, ki igrajo v oblikovanju predznanstvenega duha enako vlogo, kot jo igrajo sublimacije libida v umetniškem vzgojnem procesu. So znak volje imeti prav zunaj slehernega eksplicitnega dokaza, uiti diskusiji s sklicevanjem na neko dejstvo, ki ga ne mislimo interpretirati, četudi mu dajemo neko izvorno deklarativno vrednost.” (41)

Mislim, da ta jezikovna praksa predpostavlja neke pred – sodke o jeziku. Jezik razume kot pojav, ki je enovit, scela zdiferenciran in bistveno nedvoumen. V precej naivnejši verziji gleda na jezik podobno kot Saussure. Ob tem pa je potrebno upoštevati ravno dileme, s katerimi se je soočal pozni Sausseure. V te dileme je padel, ko je kot po pravilu v različnih antičnih klasičnih pesmih začel odkrivati anagrame. Tega ni izpostavljal javno, zgolj v redkih osebnih pismih. Anagrami so predstalvjali resen problem za njegovo teorijo, problem, ki ga je mučil, kot je pokazalo poznejše odkritje večih popisanih zvezkov, v kateirh je ta problem poskušal analizirati. Kako je mogoče, da v jeziku, kjer so označevalci natančno zdiferencirani in opredeljeni zgolj negativno, v relaciji drug do drugega, prihaja do anomalij, ki jih predstavljajo anagrami? Iz teh poznih Saussurjevih teoretskih muk so kasneje predvsem nekateri poststrukturalisti razvijali ključne pojme sodobne teorije poezije. Do tega vprašanja avtenticistična prozna poezija še ni prišla in je kot takšna popolnoma nereflektirana. Ta predpoezija je v svoji intenci podati neposrednost izkušnje prisiljena svojo govorico počistiti pesniških prvin, ki ovirajo neposredno proznost tega izražanja.

Vendar ni področje poezije edino, ki je razbilo predstavo o nedolžni čistosti jezika. Bourdieu opozarja na Fregeja, ki je dokazal, da imajo besede lahko smisel, ne da bi se na karkoli nanašale. Govori seveda o dobro znani Fregejevi distinkciji na smisel (Sinn) in referenco (Bedeutung), ki jo razlaga med drugim na primeru zvezde danice / zvezde večernice, kjer imata obe sintagmi različen smisel in enak pomen, to je Venero. Ravno to, presežek smisla, ki nima svojega realnega referenta, je značilno za avtenticizem. Smisel je moj občutek; več kot je občutka, več je smisla, bolj kot so občutki med seboj spremešani, torej, bolj kot so globoki, več je smisla, in manj je referenta. Seveda je značilnost pesniškega jezika ravno odsotnost referenta, vendar ne tudi kopičenje smisla. Pesniški jezik je realnost zase, ki ne potrebuje proizvodnje smisla, kot proizvodnje nečesa novega. Smisel je vedno smisel-za in torej nekaj, kar se kodira ter dekodira v odnosu do nekoga. Za razliko od pesniškega jezika pa si predpoezija, ki jo obravnavamo, v vsej njeni pre-smiselnosti, ki beži od referenta, v resnici prisvaja neke referente, se torej nanje ne referira, ampakih si jih jemlje. Ta predpoezija je namreč, kot smo že rekli, prozna, tudi deskriptivna. Deskriptivna pa je ravno zato, ker proizvaja smisel-za. Smisel za koga gre? Smisel za privilegirano druščino, ki s tem smislom, smislom lastne univerzalibilne izkušnje, ki je drugim nedostopen, reproducira lastno moč. Z deskriptivnostjo, ki jo pri tem uporablja, pa si prisvaja neke običajne označevalce. S tem torej vrši ravno tisto, od česar beži. Beži od političnega udejstvovanja in to cinično; ampak beži zato, ker političnega udejstvovanja ne potrebuje, ker s svojim avtenticizmom v govorici, ki ga prodaja kot poezijo, že dosega svojo moč, ne da bi jo morala šele doseči. Besedne igre, dvoumni naslovi, retorični obrati in podobno so najboljši izraz tega prepričanja o lastni izločenosti iz odnosov moči in dejanski, komplementarni, potopljenosti v te odnose. Cinizem do politike, ki se ob tem pojavlja, je krinka za totalno spolitiziranost, spolitiziranost, ki je politikantska. Ta krinka je spontana, ne namerna, in je ravno zato težko uničjiva.

Piske in pisci besednih iger, dvoumnih naslovov in retoričnih obratov so torej na naiven, celo predsaussurovski način, prepričani o obstoju jezika kot za vselej določenega pojava, idealne in nemotene diahronije, v katero so oni, kot avtentični misleci, torej avtentični občutevalci, poklicani posegati s svojo avtentičnostjo, torej s svojo izvirnostjo, s svojim genijem. Bourdieu, ki smo ga omenili, je del svojega opusa posvetil obravnavi učinkov takšnih prepričanj. Pokazal je tudi, da je jezikovna skupnost nekakšen konstrukt, ki izhaja iz odnosov moči. Ni naključje, da te piske in pisci, ko se pogosto dičijo z ljubeznijo do domovine, le-to nekako enačijo z jezikom. “Jezik je tisto, v čemer bivam kot Slovenka, Slovenec,” pravijo, z vetričem nacionalnega misticizma v obrazu. Mi smo izvzeti iz nacionalističnega blejanja množic, ki ne vedo zares, kaj to pomeni ljubezen do domovine. Ljubezen do domovine je rezervirana za nas, saj jo lahko samo mi avtentično občutimo, saj samo mi luknjamo slovenski jezik, tako, da vanj vnašamo besedne igre, dvoumne naslove in retorične obrate. Mi smo današnje velike pesnice in pesniki, narodne buditeljice in buditelji. Naslovi naših kolumen, razstav in pesniških zbirk ne potrebujejo analize, samorefleksije ali poezije; naslovi upravičijo vse, kar je izrečeno pod temi naslovi, namreč zdravi razum. Saj nas ti naslovi upravičujejo do lastništva nad zdravim razumom, do lastništva do navadnih besed in navadne skladnje, ki jo uporabljamo, recimo v svojih pesmih. Samo, ko mi izrečemo običajno besedo, recimo v svoji poeziji vsakdanjosit, kakor jo imenujemo, to besedo izrečemo avtentično.”

Situacija je torej zapletena. Videti je, da v govorici avtenticizem pokrije skrajne pozicije; pozicijo idealnega jezika in pozicijo vsakdanje govorice, pri čemer se dela, da vse, kar je vmes, to je vsa razmerja moči, od razrednih, do etničnih, akademskih in drugih, ni v njegovi domeni, saj je za kaj takega preveč čist. V eni sami sintagmi, ki je besedna igra, se nahaja ogromna moč. Vehementnost te nedolžne vseobsežnosti spominja na nekoliko nevzgojenega otroka, ki zagleda snežaka, grajenega več ur, in ga v nevednosti razruši in potepta. Na nastalo gmoto snega se potem polula in to označi kot svoj stil. Besedna igra je takšna polulanost. Besedna igra je stil.

Radomir Konstantinović je pisal o stilu kot o glavnem načelu palanke. Palanka je kraj med mestom in vasjo, predvsem pa moment duha, ki v njej prebiva. Palanka je razpeta med večnostjo svoje skupnosti, ki se dviga nad njegovo subjektivnost, nad njegove mrtve in žive, obenem pa se sklicuje na idealno zunanjo odprtost, po kateri hrepeni ravno zaradi večnosti svoje skupnosti. To tako skupnost, ki prebiva predvsem v duhu, ker se v svoji protislovnosti ne more materializirati, drži skupaj stil. Besedna igra je čisti stil. Besedna igra je krona kolumne, ki je izraz in potrjevanje stila in ne analiza predmeta, za akterega se pretvarja, da ga ima. Je izraz stila neke umetnine, ki nadomešča refleksijo. Je izraz stila poezije, ki nadomešča poezijo, pesniški jezik.

Stil je v neki socialni konfiguraciji vseoobsežen, tako kot je avtencitizem, kot smo pokazali,  v neki socialni konfiguraciji vseobsežen. Stila ni mogoče konfrontirati z intelektualnimi sredstvi, tako kot ni mogoče premagati avtenticizma z intelektualnimi sredstvi. Beseda ali besedna zveza, ki je koncept, ne more konfrontirati besede ali besedne zveze, ki je besedna igra. Oba se vzpostavljata ravno zato, da bi se jima ne bilo treba ukvarjati z intelektualnimi sredstvi, s koncepti. Zato – opustimo upanje tisti, ki vstopamo. Pa vendarle je potrebno te zagate analizirati.

Verjamem, da je eden od vzrokov, zakaj se je v našem okolju antiintelektualizem kolumnikarstva, psevdopoezije in svetohlinskih razstav tako razpazel, ta, da analiz ni bilo. Učili smo se teorije, razumevali smo koncepte, vendar jih nismo uporabili za analizo tistega, kar se dogmata pred našimi očmi. To dogajanje se je zato napihovalo in napihovalo, dokler ni postalo vseobsežno na način, kakor sem ga opisal. Dokler ni postalo neobvladljivo, dokler se ni začelo posluževati svoje moči za izganjanje vsakršne analitičnosti, vsakršne samorefleksije iz tukajšnjih institucij. Danes je situacija, pred katero se pogosto nahajajo reflektirani mladi umetniki in intelektualci takšna, da so postavljeni pred izbiro: bodisi se odločijo za notranji eksodus – ki je ravno razlog za ta razmah, o katerem govorim, in o katerem je pred kratkim pisala Renata Šribar – bodisi se izselijo v drugo okolje. Menda domače okolje se bo morda čez leta čudilo, od kod vsi ti ljudje z domače zvenečimi imeni na mednarodnih scenah.

Vseeno za refleksijo ni nikoli prepozno. Vsak prispevek, sploh, če je situacija ogrožujoča, kot je danes, ima možnost razplamteti kakšno idejo, povzročiti reakcijo v obliki novih prispevkov. Zato so dogodki, kakršen je današnji, dragoceni, in s samim svojim obstojem poskušajo doseči, da se bodo lahko še ponovili. To je namreč prednost mišljenja; v krizni situaciji včasih rabi zelo malo resursov, da povzroči dogodek, in dokazuje, da je tudi neko skrajno zaprtost mogoče odpreti. Vendar pozor – samo mogoče.

 

 

(*besedilo/predavanje je bilo predstavljeno v sklopu  projekta ALUO MMXVI v Jakopičevi Galeriji, aprila 2016)

Kategorije: