ŠUM#5 / Marko Bauer: Go with the flux

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

Go with the flux[1]

Kladnik & Neon, razstava Acta Non Verba

Baudrillard, ki se ga v zvezi z akceleracionizmom nekam zapostavlja, že malodane zataja, pravi:[2] odkar je umetnost soočena s poblagovljanjem vsega (oziroma odkar umetnost kot moderna umetnost sploh je, saj se kot taka vzpostavi ravno na trgu in z njim), svoje izjemnosti, izdvojenosti, svojega sense (of entitlement) ne more reševati prek kritike oz. negacije, temveč lahko le pospeši, zdirja še dlje v formalno in fetišizirano abstrakcijo, da bi postala bolj blago od blaga. Nekritičnost torej, ki ni predkritična. Baudelaire je po Baudrillardu prvi, ki mu iz umetnosti uspe narediti absolutno blago, prvi umetnik, ki naj bi blagu podelil herojski status, medtem ko je bila buržoazija v navezanosti nanj – prek oglaševanja itn. – kvečjemu sentimentalna. Blago prek umetnosti postane sveto ravno kot blago, Baudelaire kot Janez Krstnik predhodi Warholu. Analogno temu še en B, Benjamin, postavi, da se Baudelaire kot flâneur,[3] sprehajalec, vživlja, potaplja v blago. Potopitev kot iniciacija, in slovenščina že premore akceleracionistični nastavek za to: blago‑slovljenje oz. poblagoslovljenje. A tudi potopitev kot izginotje (mrk (astronomskega) telesa). Ali potopitev kot fuzija. Blago poraja blago, kapital poraja kapital, tudi če se imenuje razum ali energija ali élan vital (in na očitek vitalizma gre vitalistično odvrniti: smrt poraja smrt). Kapital – tudi kot produkt družbenih razmerij – je popolna alegorija[4] in kapitalizem izpopolnjujoči se alegorični realizem. Čemu bi bila umetnost kot posrednik‑akcelerator potrebna, glede na to, da so posrednik‑akcelerator že trgi?

Če umetnik kljub temu vztraja, kot potopljenec‑izginuli‑križanec, na kaj se more navezovati pri delovanju? Zgodovino umetnosti? Morda, a vsaj toliko tudi na tehnologijo. Gre temu reči estetika[5]? Ali dizajn? Bi bilo namesto zgodovina bolje reči koordinate, uhajajoče koordinatnemu sistemu, topologija? Denimo topologija tehnologije‑dizajna, ki iz vojne rabe prehaja v civilno življenje. Brata Eames z ameriško vojsko leta 1942 razvijata opornice za pohabljene ude iz oblikovane vezane plošče, isti material in videz v nadaljevanju definirata lahki dizajn moderne ameriške arhitekture. Do stopnje, ko se vojna in mir prekvalificirata v vojnamir. Aereform, eno izmed podjetij, ki sta jih Kladnik & Neon mobilizirala za razstavo Acta Non Verba, konstruira lahka letala, ki so bila »zgodovinsko« odločilna za topologizacijo. Z besedami svetega kurirja Exupéryja: »Letalo nam je odkrilo naravnostno smer. Komaj nas vzdigne v višino, že krenemo z zavitih potov, ki vodijo do napajališč in hlevov ali pa se vijejo od mesta do mesta. Otresli smo se prijetnih odvisnosti in se osvobodili potrebe po studencih, zato se lahko naravnost usmerimo proti svojim daljnim ciljem. Zato lahko šele zdaj s premočrtnih vozil odkrivamo podtalno zgradbo sveta, njegove kamnite ali peščene ali solne temelje, na katerih skuša tu pa tam zacveteti življenje, podobno drznemu mahu – sredi razvalin. Tako postajamo fiziki in biologi, ker začenjamo preiskovati kulture, ki lepšajo kotline in doline ter se v prostorih, ki jim je podnebje naklonjeno, čudežno razcvetijo v prave nasade. Naenkrat začenjamo presojati človeka z vesoljnega stališča, saj ga skozi svoja letalska okenca odkrivamo kakor skozi znanstvene naprave. Vse kaže, da začenjamo na novo prebirati svojo zgodovino.«[6] Ali z molekularnega, kolikor te kulture zvenijo kot mikrobi.

Hkrati so ravno letala primer, kako razvijanje tehničnih naprav lovi čedalje bolj »uravnovešene«, »do popolnosti učinkovite« oblike, kot postavi knjiga Andréa Leroi‑Gourhana Gib in beseda.[7] To, da se oblika prilagaja funkciji, nanese funkcionalnost kot prevladujočo estetiko in funkcionalna popolnost je dosežena takrat, ko figurativnost zapusti napravo: avto preneha biti podoben vprežni kočiji. Do metamorfoze pride, ko se dizajn odpove metafori, vsaj tisti izhodiščni.

Funkcijska oblika vs. figurativni ovoj (oz. dekorativno ogrinjalo), kar ne nujno ponesreči potegne na bazo in nadzidavo. Vsak dizajn je pogajanje med njima. Funkcijsko približevanje je vsakič relativno udejanjeno in dekoracija svoj delež ohranja že zato, ker je funkcionalnost vselej sestavljena iz večih funkcij, ki jih ni enostavno spraviti skupaj. Omejenost, »izsušenost« na funkcijski obrazec je bila po Leroi‑Gourhanu omaloževana v večini kultur, ki so fleširale svoje specifične etnične sloge, vendar je kot mednarodni slog »z brezkompromisno logiko funkcionalne in geometrične idealizacije«[8] naposled prevladala prek globalizacije. Če je funkcionalnost tisto, kar Kladnik & Neon najraje sabotirata oz. redekorirata, tega ne počneta v imenu neoetničnosti. Kot postavi Leroi‑Gourhan, funkcija je fizikalni, mehanični obrazec, oblikovalsko približevanje zakonom snovnosti briše potrebo po človeškem posredovanju. Sodeč po nekam bergsonovskem dojemanju mehanskega (in zakonskega), ki mu je pripisana pretirana togost, neprožnost, neplastičnost, ter po Kladnik & Neon eseju The future is not yet rendered,[9] ki je pospremil razstavo, bi utegnilo iti za nekakšen antropokonzervacionizem. »Celice čebeljega satja so popolna rešitev za problem razmerja med površino in prostornino, ki naj da največjo odpornost zoper deformiranje, toda tudi rastlinska tkiva poznajo to rešitev, človeška industrija pa jo uporablja. Ko je obrazec heksagonalnih celic enkrat dosežen, sploh ni več prostora za vrstno ali etnično barvitost, estetska vrednost je vsa v absolutnosti mehanično popolne zgradbe.«[10] Kladnik & Neon ta kristal mehaničnega determinizma sploščita na wallpaper vzorec vadbene klopi Hexagons. Kot bi se njun dizajn skliceval na biblični, kreacionistični, beseda‑je‑meso‑postala vdih‑načrt, ki snovi odreja obliko ter zapostavlja njene emergentne zmožnosti. Dizajn by design, zaradi katerega Kantova Kritika razsodne moči[11] čebelam odreče artizem: »Produktu čebel (pravilno zgrajeno satovje) ljudje sicer radi rečejo umetniško delo, vendar pa se to dogaja le zaradi analogije z umetnostjo. Brž ko namreč pomislimo na to, da čebele svojega dela ne utemeljujo na lastnem umnem premisleku, tudi rečemo, da gre za produkt njihove narave (instinkta), kot umetnost pa pripisujemo ta produkt edino njihovemu Stvarniku.«

Tu se razpre vprašanje intencionalnosti, pri katerem bi pripombo iz Kladnik & Neon eseja »vsi dobri nameni tega sveta niso v pretirano pomoč« morda šlo parafrazirati v »vsi nameni tega sveta niso v pretirano pomoč«. Vprašanje planiranja, načrtovanja, agency, kjer vznika shematična oz. delovna razlika med t. i. desnim ter t. i. levim akceleracionizmom, med Landovim avtopilotom zgodovine ter prometejstvom, ki še vedno računa na kontrolno sobo, kakršno si je omislil čilski kibersocialistični projekt Cybersyn,[12] in avantgardo, vselejšnjo avantgardo. Razlikam navkljub skušata oba uhajati raznoraznim folkizmom[13] (folk politika, folk psihologija itd.), tako kot se Kladnik & Neon ogibata folk dizajna, katerega gizmoti so v svoji priliznjenosti okolju‑porabniku‑itd. tako malenkostni, da mislijo, da rešujejo svet ali vsaj kickstartersko demokracijo.

Ena poglavitnih referenc projekta Acta Non Verba je t. i. vizionarska arhitektura Étienne-Louisa Boulléeja, ki iz Zemlje dela alienski planet in ki povsem ignorira ali neizmerno razteza človeka mero‑merilo. Če se k temu dodata še followerja Albert Speer in – vsaj v primeru kornetastega parlamenta – Jožef Plečnik[14], rimski Palazzo della Civiltà Italiana aka Colosseo Quadrato ter kakšen citat Ayn Rand, smo, tako pelmelovsko, že sredi flirtanja z neoreakcijo, ki je prek heteronimnih podvzetij, a pod skupnim Nick Land krovom, povezana z akceleracionizmom. Neokameralizem, ki domnevno odpravlja birokracijo, zato da bi mesto vzpostavil kot poslovno organizacijo, nakaže povezavo med Acta Non Verba in »Od besed k dejanjem«, prvim Jankovićevim volilnim sloganom, preden je postal župan Ljubljane. Ta je danes tista »zgodba o uspehu«, kakršna je Slovenija vmes nehala biti (če je kdaj koli bila). Kot bi šlo za akceleracionizem (kokainsko‑steroidni tokovi prek gostinsko‑turističnih vozlišč, piramidarski, kakor‑da‑katarski projekt Stožice kot proizvajanje »zamorcev«‑»kitajcev« aka potlač aka libidinalna ekonomija[15] itd.) in deceleracijo v skladu s pastoralnimi nostalgijami po good old Mittel Europi hkrati. Pri tem je bil model za upravljanje mesta (in države) ves čas vodenje Mercatorja, spremenilo se je le to, da je zastavitev nekje vmes nehala biti kontroverzna.

Boulléejeva virtualna, neaktualizirana arhitektura priklicuje vaporwave, ki se nanaša tako na formulacijo iz Komunističnega manifesta »vse trdno in stalno se razblinja« kot vaporware, produkt, običajno iz domene »računalniškega« softvera ali hardvera, katerega izid je napovedan, vendar se nikdar ne znajde na trgu ali vsaj z velikansko zamudo. V znamenitem primeru pisarniškega paketa Ovation tudi zato, ker ni nikdar obstajal. »Prodajanje megle«, kot gre moralizem, a ta megla ni nič. Megla so zgoščeni hlapi oziroma, bolj poetizersko, oblaki v stiku z zemljinim površjem. So spekulativna (in spekulirajoča) materija.

Dizajn ustvarja ta zrak, ozračje, vzdušje, ambient, atmosfero, tudi dobesedno, prek geoinženiringa. V matrici net arta ali, ožje, vaporwava se zazdi, da se ves ambient steka naproti plazi oz. plaži, ballardotopiji, kjer sovpade z največjim letališčem aka shopping mallom aka duty free shopom itd. Dubajem, tem asemblažem nekrajev, kot jih je nekoč oklical Marc Augé. Simulaker gor ali dol, Dubaj ima še vedno zelo snovno, podzemno osnovo, nafto. Acta Non Verba se razstavijo v Mariboru, kjer je baza v začetku 90. izginila. Evropska prestolnica kulture je skušala bazo‑nadzidavo obrniti na glavo in trdila, da je kultura nova baza, a tega ni verjela niti sama. Kladnik & Neon sta iz Kranja, ki premore podobno naracijo (minus EPK), s čimer lokalni detroiti, retroaktivno, postanejo izhodišče njunega početja. V skladu s kiberpozitivnim »vojna proti drogam je vojna proti trgom prihodnosti« je tu še Kranjsterdam komponenta: trgi neprestano vznikajo in droge se nenehno redizajnirajo, naj bo uradna ekonomija še tako atrofirana. Nove in nove kapitalistične formacije: po srpu & kladivu še neon & kladnik.

Odmik od kritičnega angažmaja je nekaj, kar časopis, starosta pravičništva, kakršen je Mladina, ne more sprocesirati, zato v poročilu o Acta Non Verba nekako obvisi, kot da ta trola fitnes (ne)kulturo. Kakor da bi šlo za »somišljeništvo« s kulturnikom, zgeneriranim, zrenderiranim v Mariboru, ki je pred leti sprožil moralno paniko glede »fitnes bendov« in njihovih besedil ter si v nadaljevanju privoščil eksces na Olimpijini tekmi. Ta je bil, predvidljivo, bolj kulturniški kot fizkulturni. Glede fitnesa ni kaj jamrati, če se še enkrat vklopi Leroi‑Gourhan: poleg funkcije, oblike, snovi, ki ima vsaka svojo evolucijo, so tu še ritmi. Že v človekovih najzgodnejših stadijih je ena izmed operativnih značilnosti izvajanje ritmičnih, dolgo ponavljanih udarcev v navezavi na orodja. Ta ritmični ambient je viden, slišen in mišičen. Človek je torej v fitnesu od samega začetka, že dolgo pred disciplinsko družbo, na katero se v eseju bržkone sklicujeta Kladnik & Neon, ko govorita o (re)produkciji uporabnih, učinkovitih teles. Obenem fitnes skulpturiranje/modeliranje premore svoje linije bega‑bezljanja, ki sabotirajo prislovnično delovno oz. mehansko učinkovitost ter nanesejo izklesanost, dekorativnost do stopnje, ko napihljiva (ergo razpočljiva) skala postane bolj ali manj mobilni razstavni artefakt na lepotnih tekmovanjih (Mr. Universe/Olympia), v holivudskih akcionerjih ali na položaju kalifornijskega guvernerja (precej blaga različica Skynet prevzema, vsaj z očitnega vidika politične reprezentacije).

Predimenzionirana, emfatično moška, premoška telesa, razstavljena na Acta Non Verba, delujejo kot antropomorfizirani kurci in penisomorfični humanoidi obenem. Labored & elaborate dick joke. Namesto arhetipi raje prototipi, a vsekakor prototipi, ki potrebujejo relacijo z arhetipi, kolikor ta proto priklicuje prvotnost, a tudi protejskost. Gomilastost, nerazločljivost udov, ki prehajajo drug v drugega, se spajajo, vse dokler ne izgotovijo nekakšnega splošnega vzdušja. Ne globoka, temveč ultra(marine) modrina, morje mišičevja. Tako se vic povrne oziroma vedno znova vrača: morje, kit, kita, Moby Dick. Ta ironija je postironična, kolikor je avtomatizirana in več ne potrebuje figure ironika. »Pravi«, stereotipni fitnes dedci, iron mani, delujejo zelo homo (spet v skladu s stereotipom), a naslednji korak procedure je v tem, da homoerotizacija teles, ki so – vsaj po tradiciji – paranoično heterozaprisežena, izpade nekam homofobično, prek česar je homoerotizirana tudi ta homoerotizacija in tako naprej, ironije se kot udi kopičijo in rušijo v nedogled, ne da bi bilo to treba komurkoli početi ali misliti, protokol se igračka sam s sabo. Ironija je preprosto v zraku, del ambienta. Blága ironija postane ironija blagá samega. Kdor se zadnji smeje, uhaja tako temu kdo kot smejanju, spričo česar se vaporwave s svojim bolj retardo- kot retrofuturizmom, kjer kapital nastopa v oblikah, v katerih je lahka tarča posmeha – od zapalmanih cubiclov do muzaka med čakanjem na prostega operaterja –, zazdi kot kilavi revanšizem humanosti.

Kolikor (and it’s complicated) se kapital nagiba k temu, da bi človeška telesa kot proizvajalce (in producente vrednosti) opustil, se odvečnosti bliža tudi sam dispozitiv fitnesa. Funkcionalnost postane larpurlartizem: človek se ob koncu zgodovine ne bo po ameriško ponaravil/poživalil ter spregovoril »jezik čebel«, kot je šla prvotna Kojèvejeva[16] projekcija, temveč se bo po japonsko posnobil ter živel v skladu s popolnoma formaliziranimi rituali (izpraznjenimi »človeškega« v »zgodovinskem« smislu) gledališča nô, pitja čaja, aranžiranja ikeban ali docela samovoljnega [gratuitous], a tudi gracioznega samomora/sepukuja. Fully automated/dandified luxury communism. Če je s formalizacijo mišljena (tudi) komputacija realnosti, je flamboyant hegeljanska blodnja malodane spot‑on,[17] kjer gre po‑snobenje dopolniti s po‑botenje.[18] Analogno temu je mogoče obravnavati Kladnik & Neon gesto vživljanja v buržoazijo. Glede na to, da kapital komot shaja brez nje, saj se lahko poljubno antropomorfizira do molekularne ravni ter pri tem otresa antropo, gre za potapljanje v zastarelo, iz cirkulacije umaknjeno blago, ništrc, nebodigatreba. Serge Daney je govoril o tem, da se Straub–Huillet ali Godard sklicujejo na tipe politične oblasti, katerih prve žrtve bi bili. Kompliment, ki ga jouissance iztrži zase, bi bil menda ravno v tem prvem, pionirskem. Avantgarda izginotja, izumrtja, a tudi mutacije.

Morda je stava, naj bo še tako brezupna, v tem, da športna estetika ni najslabša priprava na tisto, kar prihaja. Najkice daleč onkraj udobja in varnosti, kakor jih nosi Kladnik & Neon taktikam sorodni health goth in katerega heštegi laufajo: transhumanizem, net art, bionični telesni deli aka biover, kamuflažna bojna oprava, mrežica (mesh), neprepustni materiali, transparentna oblačila, tehnologija za izboljševanje telesa oz. proteze, verige in lahko orožje, obvladovanje telesa, renderirana okolja in shoe dipping. Health goth embrejsa militarizacijo, dezertifikacijo urbanega na sledi parkourja (tega doppelläuferja situacionističnega dériva), kot ga vidi Reza Negarestani v Ciklonopediji: »Kar zadeva urbanizirano vojno, mora vsak bojevnik razmišljati kot ovira – ‘Na vse glej s perpektive ovire’. West[19] nato uporabi Parkour kot eksemplarno disciplino, v kateri prakticirajoči med gibanjem postane kakor eno z oviro. Vsak vojak bi moral biti traceur, projektil nenadnih sprememb smeri, ki globoko sočustvuje s svojimi fizičnimi ovirami. Dezertificirajoča filozofija urbanizirane vojne je nasičena z notranjimi prostori, tereni z omejenim dostopom in ovirami. ‘Misliti zaporo’ bi morali imeti za temeljno doktrino urbanizirane vojne.« Morda kaj takšnega še zveni distopično v LJ ali MB[20], a je že vsaj od 9/11 vsakdan Les Hallesa, te plaze, »pariškega trebuha«, znotraj katerega v kamuflažnih barvah puščave (ki je bila tu že pred njihovim spustom s padalom‑– »predaja Puščavi Božanskega«) in z avtomatskimi puškami (denimo v francoski vojski standardnimi FAMAS F1) patruljirajo mornariški komandosi, medtem ko jim banlieue kids z ghettoblastiranjem odrejajo flâunerski ri‑tem‑po. Ta pasaža je kraj, kjer se – kakor Guattarijeva hobotnica – počutijo najbolj doma.

Ksenodom. Osrednji piece razstave Sanctuary evocira razrušene templje/svetinje Casparja Davida Friedricha. Od alegorije narave k alegoriji kapitala. Kaj početi z umetnostno zgodovino v času mimov, v času, ko so tudi že ti mimo (ali so bili tu že prej in bodo tu še naprej, če je mitologija že ves čas mimologija)? Signature Friedrichova perspektiva je perspektiva tretjeosebnih streljačin. Individualistična, ničejansko samotarska monada s sprehajalno palico (ki monado vklopi v tokokrog[21]), zagledana v brezno antropocena, med drugim tisto Roya Scrantona, ki je 14 mesecev služil v Iraku: »Vidim vodo, ki se dviga, da bi odplaknila Manhattan. Vidim nemire zaradi pomanjkanja hrane, hurikane, klimatske begunce. Vidim vojake 82. padalske divizije, kako streljajo ljudi, ki plenijo trgovine. Vidim izpade elektrike, razdejana pristanišča, fukušimske odpadke in kuge. Vidim Bagdad. Vidim polotok Rockaway. Vidim čudni, negotovi svet. Naš novi dom.«[22]

Sanctuary je morda še bolj kot fitnes naprava ruševina, ostalina, prežitek tega fitnesa. Ruševina pri high definition, 1080p ostanki človeškega, resolucija, ki je za »fizični« prostor previsoka. Kot bi bila že v osnovi namenjena alienskemu, AI pogledu. Ne ready‑made, temveč made‑ready, katerega optimizirani scenarij bi bil, da se kot skompletirani Acta Non Verba asortiman znajde v skladiščnem kompleksu, muzeju‑utrdbi, kjer se v neprosojnosti in nedotakljivosti carinsko proste, trajno tranzitne, pasažaste cone kopičijo trofeje vojnemiru, od etruščanskih sarkofagov do hirstov.[23] V vaultu – oboku, trezorju, kripti –, ki je, na neznanem ali vsaj nespoznavnem planetu, zrasel po Boulléejevi morfogenezi.

Marko Bauer

 

[1]          Če je flux spričo hajpa izpodrinil flow, gre apdejtati tudi naslov Huysmansovega romana Proti toku.

[2]             Jean BAUDRILLARD, »Toward the Vanishing Point of Art«, v: Sylvére LOTRINGER (ur.), The Conspiracy of Art, New York, 2005.

[3]             Mariborski UMG Studio, v katerem je razstava Acta Non Verba postavljena, je nekako odprt in zaprt prostor obenem, zaradi česar deluje izrazito pasažasto.

[4]             Je Benjaminova fascinacija povezana s tem?

[5]             Glej Adam HARPER, What Health Goth Actually Means. Dostopno na: http://www.thefader.com/2015/02/16/adam-harper-on-health-goth.

[6]             Antoine de SAINT-EXUPÉRY, Veter, pesek in zvezde, Ljubljana, 1966, str. 39–40.

[7]             André LEROI-GOURHAN, Gib in beseda II, Ljubljana, 1990, str. 94–107.

[8]             Nick LAND, Templexity: Disordered Loops through Shanghai Time, 2014, str. 10.

[9]             Dostopno na: www.kitsch-nitsch.com/the-future-is-not-yet-rendered.

[10]          André LEROI-GOURHAN, Gib in beseda II, str. 96.

[11]          Immanuel KANT, Kritika razsodne moči, Ljubljana, 1999, str. 143

[12]          Glej Adrian LAHOUD, »Error Correction: Chilean Cybernetics and Chicago’s Economists«, v: Matteo PASQUINELLI (ur.), Alleys of Your Mind: Augmented Intelligence and Its Traumas, Lüneburg, 2015, str. 37–51. Dostopno na: meson.press/wp-content/uploads/2015/11/978-3-95796-066-5_Alleys_of_Your_Mind.pdf.

[13]          A ne nujno horizontalnostim/lateralnostim. Glej Nick LAND, »Stalitev«, v tej številki Šuma.

[14]          Če Kladnik & Neon početje spomni na Plečnika, potem na tiste njegove stebre, ki niso nosilni, temveč zgolj v okras. Njuno početje je (post)ironično preobteženo kakor marmor, ki bi bil zgolj fasada, kot da v bojazni pred neznosno lahkostjo uspeha.

[15]          Glej Marko BAUER:,»Niti nič«, v: Outsider, št. 5, april 2016.

[16]          Alexandre KOJÈVE, Introduction to the Reading of Hegel: Lectures on the »Phenomenology of Spirit«, Ithaca, New York, 1969, str. 159–162 (opomba k drugi izdaji).

[17]          Nekaj podobnega se zgodi s »satiro« Samuela Butlerja Erewhon (Rejkin), sploh njenim fragmentom Knjiga o strojih, ki bo objavljen v prihajajoči številki IDIOTa.

[18]        Ime razstave priklicuje začetek knjige Benjamina Brattona The Stack, kjer spregovori o koncu teorije in vzponu softvera. Nekje med letoma ’95 in ’97 naj bi zlasti na študijskih smereh akademskega oblikovanja softver nadomestil teorijo kot orodje misli. »Mnogi študentje, ki so si zastavljali osnovna vprašanja, kako stvari delujejo, so se čedalje bolj zatekali k softveru, ne le da bi opisovali stvari, temveč da bi jih izdelovali, ne le da bi jih izdelovali, temveč da bi mislili prek njih.«

[19]          Poveljnik Jackson West aka Negarestanijeva variacija poveljnika »the horror, the horror« Kurtza.

[20]          Niti ne. V Pristopovem parkourskem oglasu iz leta 2006 se v dir požene vsa Ljubljana. Mleko je tukajšnja nafta. Glej www.youtube.com/watch?v=9izwiTDOgrs.

[21]          »Predpostavimo, da sem slepec in uporabljam palico. Hodim tap, tap, tap. Kje se začnem? Je meja mojega mentalnega sistema pri ročaju palice? Ali se konča pri moji koži? Se začne na polovici palice? Na njeni konici? To so nesmiselna vprašanja. /…/ Če je tisto, kar skušate pojasniti, neko obnašanje, recimo gibanje slepca, potem boste za ta namen potrebovali ulico, palico, človeka; ulico, palico in tako naprej, krog in krog.« Gregory BATESON, Steps to an Ecology of Mind, Northvale, New Jersey, 1987, str. 466. Ko je v igri sekira, Bateson govori o samokorektivnem, mentalnem procesu, ki ga zažene totalni sistem drevo‑oči‑možgani‑mišice‑sekira‑udarec‑drevo, sistem z značilnostmi imanentnega uma. (Ibid., str. 323)

[22]          Roy SCRANTON, Learning How to Die in the Anthropocene. Dostopno na: opinionator.blogs.nytimes.com/2013/11/10/learning-how-to-die-in-the-anthropocene/?_r=0.

[23]          Glej Hito STEYERL, Duty-Free Art. Dostopno na: www.e-flux.com/journal/63/60894/duty-free-art.

Izdaja: