Posnetek pogovora Glas noči vs. Črvi

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

Kaj lahko roman počne v 21. stoletju, sploh pa, kaj lahko v 21. stoletju počne slovenski roman? In kaj lahko 21. stoletje počne v Sloveniji?

Pogovor s Kazimirjem Kolarjem in z Andrejem Tomažinom, katerih romaneskna prvenca Glas noči in Črvi sta črvini, v kateri se gre zabrisati. Prvi je delirični hibrid psihoze in alienske tehnične kode oziroma kratka zgodovina stalitve, drugi teorija-fikcija ali anonimna tehnologija, ki skoplje luknjo od Argentine do Alt-Grosuplja. Oba na sledi klasicizmu, Hanibalu in razumu, ki mu ni do tega, da bi bil zdrav.
Pogovor je vodil Marko Bauer.
Dogodek je organizirala založba Litera v sodelovanju s kavarno Moderna in revijo Šum.
Četrtek, 9. marec 2017 // Kavarna Moderna, Moderna galerija Ljubljana

POSNETEK pogovora
1 del

2 del

 

»Spanec. Velikanski mlini svetlobe. Zajamejo me in odnašajo, kot da bi stal na robu vrteče galaksije. Žareče barve. Rdeča, rumena, oranžna. Prelivanje barv. Na stotine barv se preliva, nekje zadaj za čelom. Potem valovi energije. Čudovita toplina iz prefrontalnega korteksa, ki se preko foramen ovale razlije po hrbtenjači, tam nekaj časa kroži okrog ganglijev, se ovije in se postopoma prebije do hipogastričnega pleksusa. Širi se navzven, potuje skozi meninge in fascije, preko peritoneja. Čutim jo, kako preplavi ulnarni živec, se razprši po brahialnem pletežu in na koncu nežno kljuva v distalnih falangah prstov na roki. Utripajoča svetloba.«
Kazimir Kolar, Glas noči

»Predstavljal si je, kako polzijo v zemljo in tečejo proti točki zgoščene poselitve. Razvejan sistem rovov jim omogoča nenehno premikanje, tako da se lokacija osrednjega vozlišča, v katerem prebiva švabičja matica, nenehno spreminja in s tem širi svoje kraljestvo. Mrtvi rokavi so mrtvi le do tedaj, dokler niso spet uporabni, najbolj živi pa lahko že v naslednjem trenutku zamrejo za daljša obdobja. Ekonomija luknjavosti je podrejena geotermalnim premikom, zaradi česar je delček populacije vedno v nevarnosti, da umre. Ravno ta nujnost odmrtja delčka omogoči vsem ostalim, da preživijo.«
Andrej Tomažin, Črvi