25. Jun 2017

ŠUM#7 ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ – intervju z Nickom Landom

‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’  ¹

intervju z Nickom Landom

Marko Bauer, Andrej Tomažin

(objavljeno v ŠUM#7: Poteza 37. Junij 2017)

Nick Land je zagotovo ena tistih silnic, za kakršno se pregovorno reče, da „it needs no introduction“. Naj ta pripis potemtakem ne bo razumljen kot distanciranje ali opravičevanje, temveč kot preprosta zadostitev formalnim kriterijem besedila.

Če se ni bilo mogoče znebiti občutka romanja k oraklju, in toliko smo square, da lahko zagotovimo, da imamo s tem v mislih bolj akceleracionističnega kot neoreakcionarnega, je treba dodati, da se je ta orakelj izkazal za osupljivo vljudnega, z brezhibnim občutkom za dekorum. Kljub prostovoljnemu (a kaj je prostovoljno?) izgonu iz anglosfere je na njem še vedno nekaj značilno anglosferičnega, ne neha se opravičevati. Pri tem se zdi, da ne gre izključno za strašno prijaznost, s katero si rablja v Kafkovem Procesu podajata nož nad trebuhom Jozefa K. Če kdo poreče, da je na Landovem odnosu do sfere, katere središče je bilo še do pred kratkim povsod, obod pa nikjer, nekaj izrazito resentimentalnega, kaže odvrniti: le kaj je bolj resentimentalno od Nietzschejeve obdelave resentimentalnega?

In vendar, nadaljujeta razsodnost in rahločutnost, Land fraternizira s fašisti, rasisti, mizogini, evgeniki itd. Mogoče je Landovo pozicioniranje na desno nov poskus prevrednotenja vrednot. Sami se še vedno ne vidimo nikjer drugje kot na nikogaršnjem ozemlju, glede katerega je jasno le to, da ni nikjer vmes. Sprejemamo ugovor, da je to najlažje in neizvedljivi voluntarizem hkrati; s skomigom. Ideologija svoj obstoj podaljšuje s tem, da je vse manj stvar prepričanja in vse bolj stvar rekombinatorike.

Edino vprašanje, ki smo si ga zastavili pred pogovorom, je bilo naslednje: bi raje intervjuvali Landa iz devetdesetih? Intervjuvali bi vse obstoječe Lande in vse druge, ki bi lahko bili.

MB

*

V knjižici Templexity: Disordered Loops through Shanghai Time zapišete: „‚Kaj se je zgodilo Ameriki‛ je kiberpankovsko vprašanje par excellence.“ Kaj se je zares zgodilo Ameriki v zadnjih nekaj mesecih?

Citat je nekako ukraden pri Williamu Gibsonu in sega v sredino osemdesetih. Mislim, da imata povsem prav, ko pravita, da je zdaj odličen čas, da se povrnemo k njemu. Kaj se je torej zgodilo Ameriki? Če povem zelo na kratko: po približno pol tisočletja, v katerem je bila osnovna gonilna sila globalne zgodovine integriranje čedalje večjih in močnejših držav, ki mu je dirigirala skupina izrazito univerzalističnih ideologov, katerih osnovna misel je bila, da večja ko je agregacija in večji ko je skupek pravil, bolje je, smo priča velikemu prevratu resnično zgodovinskih razsežnosti. Zdaj je osnovna tendenca dezintegracija. Amerika bo čedalje težje ostajala združena.

Že vnaprej se opravičujeva za sklicevanje na francoske teoretike, ki so seveda del vaše formacije, a na katere, se zdi, ste čedalje bolj alergični.

Glede tega se vsekakor ni treba opravičevati.

Ena najdragocenejših tendenc vašega pisanja je (bilo) deteritorializiranje ločnice med progresivnim in reakcionarnim. Danes se zdi, kot bi bilo to izgubljeno, še zlasti na vašem blogu Xenosystems, kjer se pozicionirate na desnico, naj gre za njen še tako zunanji rob. Mar to ni oblika reteritorializacije?

Mislim, da vselej zamujamo z véliko diskusijo, kaj je mišljeno z levo in desno. Ta polarnost je nadvse zanimiv kos jezika, majhen, kompakten jezikovni sistem, ki ga vsakdo uporablja ali z ogromnim pomanjkanjem jasnosti ali z nadvse nedoslednimi osnovnimi asociacijami.

Levica je po vašem dandanes konservativna, desnica progresivna. Kje se ločnica med njima pravzaprav nahaja? Je levica, kot trdijo Badiou in druščina, na strani egalitarnosti in je desnica proti temu? Mar levica predstavlja zlato pravilo in je desnica nekaj na sledi „počni, kar se ti zahoče, a sprejmi posledice“?

To je desnica v crowleyjevskem smislu. Po svoje sem zadovoljen z Badioujevim razlikovanjem med levico in desnico. V smislu, ki zdaj prevladuje, je levica tabor enotnosti in univerzalizma, egalitarizem je pomemben del tega. Desnica je tabor fragmentacije, eksperimentiranja in, rekel bi, tekmovanja kot pojma, ki je del izročila in verjetno dokaj nekontroverzen. Ljudje so navezani na določen pomen desnice ter, brez dvoma, levice in tukaj gre natanko za hiperteritorializacijo. Obstaja bistvo desnice v smislu krvi in zemlje, glede katerega si ne morem kaj, da se ga ne bi polotil in ga poskusil izpodriniti ali vreči s prestola, saj menim, da ne pelje nikamor. Je slepa ulica. V teh tendencah se utegne skrivati kakšna taktična priložnost, a neo v neoreakciji je tam zato, ker poti nazaj ni. Če bo identitarcem krvi in zemlje na različne načine uspelo priti do oblasti, bodo to njihovi najhujši dnevi, saj bodo primorani izpolniti načrte in obljube, kar jim ne bo uspelo. Bolj ko bodo v položaju, da izvajajo program, bolj bodo neučinkoviti po lastnih standardih. Izgubili bodo potencial množične mobilizacije in postali sinonim za polomijo. Rad bi videl, da bi se takšni eksperimenti izvajali v dovolj majhnem obsegu in bili poučni, ne pa globalno katastrofični.

Zanimajo vas lokalne polomije?

Da, lokalne polomije so super. Globalne polomije, evidentno, ne tako zelo.

Vse analogije s tridesetimi so nekako letargične ali nostalgične, kot da se ne bi dogajalo nič novega. Vendar je tu tudi Badioujeva strast do realnega in fenomen transformacij komunistov v fašiste v tem obdobju. Drieu La Rochelle ali Charles Péguy, ki je morda še ambivalentnejša figura, saj sta se nanj sklicevala tako Vichyjska Francija kot Mussolini, a tudi odporniško gibanje. Zavedamo se vašega drugačnega pojmovanja fašizma, ki v zgornjem ne vidi kakšne posebne preobrazbe in po katerem je od Goebbelsovega socializma do nacionalsocializma le streljaj. Kljub temu nas zanima vaš prestop na drugo – zunanjo – stran. Kakšno je razmerje med strastjo do realnega in strastjo do zunanjega? Je vaše zunanje podobno Badioujevemu realnemu?

Lahko, da je. Vendar bi dejal, da nima brez pojma preizkušanja realnosti evociranje realnega prav nobenega pomena. Vsakdo lahko evocira realno, a če ni mehanizma, ki zagotovi ne glas, temveč dejansko funkcionalno intervencijo od zunaj, tako da ima ta selektivno funkcijo, gre za prazno govorjenje. V tem smislu je zunanje popolnoma neločljivo od fragmentacije. Modernistični sistemi – najsi govorimo o tržni ekonomiji ali naravoslovnih znanostih – delujejo zato, ker so fragmentarni. Ne gre za politično odločitev, kaj je in kaj ni dober znanstveni ali ekonomski rezultat. Ti rezultati so podvrženi selektivnemu procesu sortiranja, ki mobilizira zunanje. Od tod izhaja moj prirojeni sum do evociranja zunanjega s pozicije, ki jo zaseda Badiou, vendar nisem niti povprečen, kaj šele velik poznavalec njegovega dela.

Bedasto metafizično vprašanje: je zunanje nekaj danega/fiksnega ali je spremenljiva entiteta?

Pomembno, a ne povsem natančno formulirano vprašanje. Tendenca transcendentalne filozofije je bila realno čedalje bolj istovetiti s časom. Realno in temporalnost sta globoko sovpletena na način, da čas ne more služiti kot okvir, v katerega bi umestili realno ali znotraj katerega bi ga osmislili. Preprosto ne moremo postaviti vprašanja, ali je realno spremenljivo ali ne. Če pravimo, da je realno ali spremenljivo ali nespremenljivo, pravimo, da obstaja v času, in če je tako, bi morali potem spraševati o času in ne o tistem, o čemer smo mislili, da smo spraševali, ko smo spraševali o realnem. Realno je namreč ultimativni dejavnik nadzora. Misel, da ga lahko umestimo v čas, je odvračanje od te poslednje transcendentalne ravni vprašanja. Vse to je po svojem bistvu nejasno, a mislim, da tudi neizbežno.

Kako to preizkušanje realnosti sploh deluje?

Tako, da omogočimo, da se zgodi proces selekcije. Naravoslovne znanosti so tako dober primer kot kar koli drugega. Kar moderne znanosti dviga onkraj epistemičnih procedur drugih časov in kultur, je mehanizem za odpravljanje pomanjkljivih teorij, ki sega onkraj človeškega političnega manipuliranja. Karl Popper ima na tej ravni povsem prav. Če se je glede česa mogoče politično pogajati, je neuporabno in neznanstveno po definiciji. Ne zaupaš znanstvenikom, ne zaupaš znanstvenim teorijam, ne zaupaš znanstvenim institucijam, če premorejo integriteto, a čemur zaupaš, je dezintegrirana cona kritike ter kriterijev kritike in evalvacije v smislu ponavljanih eksperimentov oziroma v smislu hevristik, ki se razvijajo, da odločajo, ali je določeno teorijo premagala in odpravila superiornejša teorija. Ta mehanizem je edino, zaradi česar je znanost pomembna, tj. sistem preizkušanja realnosti. Seveda je to po svojem bistvu naravnano proti kakršni koli obliki organske politične skupnosti, ki si prizadeva – prek lastnih procesov – notranje determinirati in izpogajati naravo realnosti. Realnost mora biti eksterni disruptivni dejavnik kritike.

Tekst Lemurian Time War iz časov CCRU pravi, da je hipersticija[1] „zaris pobega od usode“. Kako se ta pojem navezuje na preizkušanje realnosti?

Mislim, da je hipersticija ena tistih reči, ki so docela ušle nadzoru, in je zdaj divja, podivjana žival na prostosti. Moj odnos do te alienske reči je tak kot odnos vsakogar, ki se zanima zanjo. K njej ne pristopam s pozicije kakršne koli avtoritete, temveč le poskušam osmisliti, kako živi in se spreminja ter učinkuje na svet. Reč, namreč, ne koncept. Po drugi strani hipersticijo občutim kot eksperiment. Če deluje, postane resnična. Še enkrat: o tem, ali deluje ali ne, ne odloča proces interne debate, na podlagi izida neke notranje dialektike ne moreš skleniti, to je dobra hipersticija, pred njo je sijajna prihodnost. Delovala bo zaradi svojega intrinzičnega odnosa do zunanjega in tega se ne da upravljati. Morda jo lahko previdno, preizkušajoče predvidimo, tako kot – prek učenja lastne obrti – znanstvenik ali umetnik pridobita občutek, kaj bo delovalo in kaj ne. Toda to ni isto kot posedovati kriterij, kaj šele zakonitost.

Če se vrnemo k najinemu prvemu vprašanju o Ameriki v tem zgodovinskem trenutku, ki je prežet s semiotičnimi vzorci in intenzivnimi zakonitostmi, za katere se zdi, da so tvitani in razširjani v določenem postfaktičnem diskurzu v podobo realnega, ki jo je za nazaj nemogoče razločiti od realnosti. Je izmišljanje lažnih novic v makedonskem Velesu v času ameriških volitev način „razmnoževanja ubežnih poti“ ali gre le za muho enodnevnico brez kakršnega koli vpliva?

Vsekakor mislim, da bi bil kakršen koli omalovažujoč odziv hudo samozadovoljen. Mar gre za ubežno pot? Relacija z begom zagotovo obstaja. Celoten fenomen lažnih novic je zgodovinskega pomena. Trenutno me docela obseda silovitost analogije med Gutenbergovo ero in ero interneta, ta ritmična sila, ki vznikne iz njune povezave. S pojavom tiskarskega stroja je prišlo do radikalne destrukcije realnosti. V Evropi se je pričel samopoganjajoči se proces, splošno sprejeti sistem opisovanja realnosti, prisojanja avtoritet, kriterijev filozofskega in ontološkega izjavljanja je zajel kaos. Temu so sledili masivni procesi nereda, ki so se sčasoma ustalili v novem okviru, a je bil ta prisiljen dopustiti večjo stopnjo pluralizma, kot je obstajala poprej. Mislim, da smo v enaki zgodnji fazi absolutno pretresljivega ontološkega kaosa, ki izhaja iz dejstva, da je internet epistemološke avtoritete pognal v zrak. Naj gre za univerzitetni sistem, medije, finančne oblasti, založniško industrijo, vsi osnovni vratarji ter bonitetne agencije in sistemi, ki so vzdrževali epistemološke hierarhije modernega sveta, razpadajo pri hitrosti, ki si je nihče ni mogel predstavljati. Posledice bodo v bližnji prihodnosti zagotovo neprijetne in nepredvidljive ter morda neizogibno grozljive na najrazličnejše načine. Prag je prestopljen. Ideja, da je mogoč povratek k prejšnjemu režimu ontološke stabilizacije, se zdi skrajna zabloda. Beg obstaja, in je striktno analogen načinu, kako je modernost ubežala ancien régimu.

Ob začetku interneta je obstajala ideja, da je njegovo delovanje inherentno demokratično. V začetku 21. stoletja, natančneje v času arabske pomladi, so bili blogerji in ostali uporabniki interneta razumljeni kot agensi širitve demokracije po vsem svetu. Z vaše perspektive se tovrstna domneva najbrž zdi popolnoma absurdna.

Gre za čudaški hibrid: povsem realistično spoznanje masivnega odporniškega potenciala novih medijev, ki pa so aplicirani za potrebe umirajočih ideoloških formacij. To je tako, kot če bi nekdo dejal: v času Gutenberga je tiskarski stroj neverjetna, silovita naprava, ki bo katoliško ortodoksijo razširila po vsem svetu. No, to je delno res in delno noro. Neokonservativna mentaliteta, ki se jo povezuje z novimi komunikacijskimi tehnologijami, je natanko isti hibrid prebliska realizma in zdrave doze popolne psihoze.

Reza Negarestani nekje zapiše, da zgolj „kolektivnost ne zadostuje, da bi bilo neko delo [ali dogodek] hipersticija.“ Tezo nato razdeluje prek razlike med Tolkienom in Lovecraftom. S kakšnimi kolektivnostmi imamo tu opravka, če ne s tistimi, povezanimi z univerzalizmom?

Nisem 100-odstotno gotov, kaj Reza pravi v tem tekstu. Ne bi hotel, da bi bilo tole razumljeno kot komentar k njegovi misli, a hipersticija je nastala v določenem miljeju, ki je vsekakor retorično poudarjal določen tip kolektivnosti in celo več od tega. Na kar se še zlasti sklicuje, sploh ni univerzalnost, temveč nekaj precej bližjega anonimnosti ali problematizaciji atribucije. Gre za to, da je sleherna hipersticijska enota – čemur se danes reče mem, je zelo blizu temu –, ki jo je mogoče z gotovostjo pripisati čisto določenemu dejanju individualne kreacije, izvorno onemogočena. Zdi se, da je H. P. Lovecraft razumel, da je celotna produkcija lovecraftovskega mita v precejšnji meri njegov poskus, da bi dal v oklepaj lastno ustvarjalno vlogo. Le ko je to storjeno, se stvari sprostijo. Cthulhu postane nekakšen hipersticijski pojem do točke, ko ni več nekaj, kar je izumil Lovecraft. Dejstvo, da je v svoje zgodbe čudaško in nekam štorasto vpletal družabno omrežje svojih prijateljev, namreč njihova imena, je del tega spoznanja. Kar je bolj na kocki pri tem pojmu kolektivnosti, je nekakšno razdrtje atribucije, nje izvorna subverzija. Ne mislim, da gre le za taktiko. Ravno reči, glede katerih ne veš, od kod so prišle, ravno elementi, glede katerih geneze si najmanj gotov, so tisto, kar premore največ hipersticijskega naboja.

Če se še enkrat vrnemo k obdobju med obema vojnama, vaši mnogi podpisi naju spomnijo na heteronime Fernanda Pessoe: eden je futurist, drugi rojalist, mnogi med njimi okultisti in neopogani. Nekaj časa se je domnevalo, da je Reza Negarestani vaš nom de guerre. Enako velja za Jehuja, marksovca s twitterja (@Damn_Jehu), ki kaže veliko razumevanja za vaše pozicije. Kot bi bili vsi ti heteronimi silnica zoper enoglasnost. Zdi se ključno, da ostanejo diferencirani.

Glede Pessoe mi nenehno in nadvse prepričljivo prigovarjajo, naj se ga polotim, a se bojim, da še ni bilo priložnosti. Prepričan sem, da gre za dobro referenco, zato mi je v zadrego priznati, da ne vem veliko o njem. Mnogostransko vzdrževanje kompleksne identitete, če se tega lotimo z namenom, ni izvedljivo. Bilo bi super, če bi bilo, toda vse, kar lahko storiš, je, da slediš nekaj grobim pragmatičnim smernicam, ki vsaj zakomplicirajo postopek, prek katerega se ljudje obsedeno lotevajo psihobiografske reintegracije. Vselej sem absolutno preziral človeško kognitivno prizadevanje, posvečeno spreminjanju končne oblike česar koli v psihobiografijo. Ne gre za to, da bi bil tako alergičen na biografije, da ne bi nikoli nobene prebral, toda ideja, da z njih branjem dejansko prideš do nekakšnega jedra, se mi zdi skrajno smešna. Ob nobeni zanimivi figuri mi ne pade na pamet, da bi pomislil, oh, ko bi vsaj bolje poznal njihove biografije, potem bi jih štekal. Nietzschejeve, Deleuzove ali Lovecraftove biografije so žalostne distrakcije, razen če ne gre za nadvse pazljive obdelave. Zavračanje psihobiografske skušnjave je nekaj, pri čemer skušam vztrajati. Funkcionalnost identitete je povsem v rokah usode, presega človekovo strateško kompetenco. Nenehno se ti vdira pod nogami.

Dlje časa smo imeli občutek, da ste moderator in kartograf neoreakcije, ne njen ideolog. Morda ste njen termit in se boste prej ali slej podali nekam povsem drugam. Organizatorji letošnje konference The Legacy of Nick Land vnaprej opozarjajo, da ta ne bo promovirala neoreakcionarnih idej, kar je nekaj podobnega primeru Brecht, čigar status klasičnega avtorja je ohranjen tako, da se dezinficira njegov socializem ali komunizem. Prek vaših blogerskih intervencij kot agregatov ali agregatorjev povezav smo ugotovili, da iz sobe odmevov izstopiš tako, da bereš o rečeh/procesih, ki te fascinirajo, ne tistih, s katerimi se nujno strinjaš. Zreti v brezno, kakor bi temu rekel Roberto Bolaño. Kot kaže, je to izrazito kontroverzna funkcija/vloga.

V tej tako nedavni in dinamični situaciji je prisotno toliko vika in krika, da je zelo težko biti jasen, celo pri lastnem razumevanju. Morda bo nepovezan odgovor še najbolj praktičen ali realističen. Najprej, skrajna zloglasnost neoreakcije. Predpostavlja se, da je to najhujša stvar na svetu, da bo skrajno travmatična in izzvala ekstremno averzijo, nekaj, kar je že prisotno v The Dark Enlightenment in v Moldbugovem pisanju na igriv način. Strinjal bi se, da je bila v tej fazi moja vloga bolj kuratorska kot polemična. Bojim se, da je na neoreakciji nekaj, kar me je povsem zasvojilo. Če bi nekoga vprašal, kaj pravzaprav je ta reč, bi bil odgovor precej manj jasen od jasnosti čustvenega odziva, tj. absolutne groze in mržnje. Celoten sindrom je fascinanten, saj se sam po sebi zdi temeljno raziskovalno orodje. Recimo, da rečeš: Mencius Moldbug je konsolidiral pojem Katedrale, ki je samoorganizirajoči se religiozni proces ter premore jasno ortodoksijo in jasen doktrinarni naboj, iz česar sledi, da obstajajo reči, ki jih z ekstremno versko strastjo obravnava kot gnusobe in herezije. Naletiš na kulturno provokacijo, ki sproži skrajne alergične imunske odzive, kar pomeni, da imaš opravka z eksperimentalnim odnosom s sprva negotovim, hipotetičnim objektom. To je najosnovnejši, najbolj ključni proces utirjenja, kar jih ta hip obstaja. Utiri se in postane neobhoden, saj generira ekstremno odzivnost. Ravno zato bi bilo tako težko narediti odločen korak nazaj. To je tako, kot če bi rekli, da se ne bomo več šli fizike osnovnih delcev z velikanskimi trkalniki. Kot če bi opustili celoten sistem eksperimentalnih potencialnosti.

Neoreakcija je tudi zelo mlada in polna sporov. Ker generira toliko antagonizmov, se tisti, ki se hočejo spopadati – in teh trenutno ne primanjkuje ne na eni ne na drugi strani –, zgrinjajo vanjo, morda najbolj strastno leta 2014. Že od samega začetka je izrazito notranje diferencirana. Najrazličnejše figure so letele ven in se jih zdaj povezuje z bolj standardno, staro desnico, belskimi nacionalističnimi idejami. Obstajajo še druge cepitve. Neka frakcija je precej bližje reakcionarnemu tradicionalizmu, identificira se s prestolom in oltarjem ter politiko pred francosko revolucijo, tako da ne razumem, kje je tu neo. Spričo vsega nereda in kaosa je res težko zapustiti to sobo, dokler nimaš ideje, kaj se sploh dogaja v njej. Zadeve se še niso dovolj ustalile, da bi lahko vedel, ali gre za nekaj, kar bi hotel pogrešiti. In, končno, če bi me nekdo pozval, naj definiram neoreakcijo, bi dejal, da je to Moldbugov Patchwork – neokameralistična politična filozofija. Zdi se mi izjemno pomembna. Niti najmanj se ne nagibam k temu, da bi se distanciral od tega temeljnega trenda politične analize.

Ko smo že ravno pri kontraštvu in menda Poejevem zakonu, prek @Outsideness ste zapisali: „Dejansko imam rad vse polno imigrantov in črncev, a ne krivdolovcev, izgrednikov, uličnih kriminalcev in džihadistov, v prid katerih neprestano pridiga Katedrala.“ Mar tule ne zvenite kot Borges (korporacije Tlon), ki zagovarja „svobodo in red“ ter podpre Pinocheta? Ali ne stopite na stran Človeškega varnostnega sistema? Vaša Stalitev se zazdi zelo oddaljena: „Stalitev ima mesto zate. Mesto shizofrenične HIV+ transseksualne latino-kitajske na stim navlečene L. A. kurbe z vsajenimi sončnimi očali odbojnih stekel in zajebano držo. Zadeta od mešanice drog K-nova, sintetičnega serotonina in analogov ženskega orgazma si pravkar likvidirala tri Turingove policaje z nadvse cinematično 9-milimetrsko avtomatsko.“[2]

[Dolg molk.] Naj razmislim, kaj bi bil najboljši odgovor. [Dolg molk.] Ne vem, težko je. Po novem imam na twitterju že celo bratovščino, ki mi najeda. Ne enačim vaju z njimi, naj bo to jasno že v štartu, toda mislim, da je njihovo vprašanje zelo podobno vajinemu. En element tega je starost. Mladina je zelo tolerantna do masivnega netilnega družbenega kaosa. Obstajajo razlogi za to, od tod prihaja najboljša glasba. Ni, da tega ne bi razumel, privlačnost kiberpanka je bila ravno v tem, vendar ne verjamem, da lahko iz golega entropičnega družbenega kolapsa izdelaš ideologijo, preprosto se ne bo izšlo. To ni obstojen, praktično konsistenten proces in je zatorej slab prapor za akceleracijo. Proizvede reakcijo, ki bo zmagala. Zdi se, da je celotna zgodovina priča, kako stranka reda zaduši stranko kaosa. Tudi če si docela nenaklonjen stranki reda, in sam se ne pretvarjam, da bi bil kar koli tako nedvoumnega, to ni nekaj, kar bi hotel videti. Nixon zatre hipije, termidor zatre norost francoske revolucije. Gre za povsem neizprosno in neizbežno zgodovinsko štorijo, stranki kaosa ne bo dovoljeno voditi procesa in bo zatrta. Jasno, da premore vse polno estetskih in libidinalnih atrakcij, a v smislu programske praktičnosti ne premore ničesar. Tem norim mladostnikom bi dejal: nimate programa. Kar zagovarjate, perverzno vodi ravno k nasprotju tistega, kar pravite, da hočete.

Z vsem tem govorjenjem o programu in ideologiji zvenite malodane kot levi akceleracionist.

Da, ta problem obstaja, a gre za to, da imaš vselej praktično orientacijo. Neoreakcija, celo v svoji najbolj libertarni obliki, premore program. To ni program, ki bi ga izvrševal birokratski aparat v centraliziranem režimu, a je poskus, da ima tvoj vzorec intervencij določeno konsistenco. K temu si vsakdo prizadeva. Celo bratovščina kaosa, če hoče biti bratovščina kaosa tudi naslednji dan, ko se zbudi, mora imeti program v najminimalnejšem smislu. In ta pomen je edino, na čemer bi močno vztrajal. Strategija.

Teza „Zdaj smo vsi fašisti“ Jonaha Goldberga, ki jo navajate v članku The ‘F’ Word, zveni kot nekaj, kar bi dejal Foucault, če bi le za stopnjo pojačali njegovi izjavo: „Kdo se bojuje proti komu? Vsi se bojujemo proti vsem. In vedno je v nas samih nekaj, kar se bojuje proti neki drugi stvari v nas samih.“ Ne pozabimo, da je Foucaulta fasciniral Henri de Boulainvilliers, neke vrste protoneoreakcionar: vojna kot temelj družbe, in sicer rasna vojna med aristokratskimi Franki in galsko rajo. Po drugi strani je decentralizirajoče Franke zjebal ravno monarh.

Znova se bojim, da s tem piscem nisem seznanjen, vendar me spomni nečesa, kar je name pustilo velik vtis in se zdi precej podobno povedanemu. Ko sem študiral filozofijo in literaturo, me je izredno pritegnila Tess iz rodovine d’Urbevillov Thomasa Hardyja. Govori o tem, da je razredni boj nadaljevanje etničnega konflikta med Normani, francosko govorečimi aristokratskimi zavojevalci, in angleškimi domačini. A resnici na ljubo bi vse, kar bi rekel onkraj tega, na hitro napletel, in to ne bi imelo posebne vrednosti.

Sprašujeva zaradi deteritorializiranja ločnice levica/desnica. Koncept razporejenega parjenja, ki je v določenih delih vesolja nadvse kontroverzen, zveni malodane kot standardni Bourdieu: družijo in razmnožujejo med seboj se le člani istega habitusa. Ko nekdo z desnice razdeluje kaj takega, to ni razumljeno kot obzervacija, temveč kot diagnoza, predpis in pobožna želja hkrati.

Razlog, da je ta leva/desna govorica tako nepogrešljiva, je njena zvezanost z globoko strukturo plemenskega sovraštva. V zadnjih letih me je osupnila njena arbitrarnost, je kot razlika med rimskimi modrimi in zelenimi. Razlike med levo in desno preglasi plemenska vojna. Na to temo so bile narejene raziskave. Politikove predloge so položili v usta njegovega nasprotnika in podporniki slednjega so jih prav vse podprli, čeprav so, ko jih je zagovarjal prvi politik, o njih menili, da so popolno utelešenje zla. Ideja, da je plemensko vojno mogoče zreducirati na nekaj koherentnih ideoloških pozicij, je blazna. Primer, ki sta ga podala, priča o tem. Ljudem je bolj pomembno, kdo govori, kot to, o čem govori. Zelo malo je tistih, ki temu ne podležejo, in zdijo se mi impresivni. Sam se dokončni ujetosti v pasti plemenskosti poskušam izogniti tako, da poskrbim, da je na delu dovolj cepitvene hipersticijske norosti. Včasih moraš stvari preobrniti in pogledati, kako so videti z druge strani. Zdi se mi, da je večina sveta še vedno tako globoko ujeta v plemensko vojno, da preprosto ne vidi, kaj želi določena ideja povedati. Vidijo le vprašanje: je to sovražnikova zadeva ali naša?

Kar nas privede do vprašanja divergence in konvergence med neoreakcijo in akceleracionizmom, med blogoma Xenosystems in Urban Future 2.1. Ko so vam na twitterju začasno odklopili @Outsideness, ki je vezan na Xenosystems, ste začeli neoreakcionarnosti tvitati prek akceleracionističnega @UF_blog. Naš odziv je bil: nočemo tega, hočemo, da sta ločena.

Najbrž se že dolgočasita, ko to ponavljam kot mantro, vendar se mi resnično zdi, da ne posedujem nikakršnega avtoritativnega vpogleda v ta turbulentni in zapleteni proces. Obe struji, tako neoreakcijo kot akceleracionizem, poganjajo najrazličnejše silnice. Drugega je na novo zagnal hajp levega akceleracionizma. Zgodilo se je po The Dark Enlightenment, zaradi česar je tkanje vzorca časa tako kompleksno. Z določenega vidika se dozdeva, da se je najprej pojavil akceleracionizem ter nato neoreakcija, kar implicira sinhronost procesa, a z moje perspektive gre za nekaj mnogo bolj spiralastega in prepletenega. Ločitev blogov in uporabniških profilov na twitterju je – bolj kot izpeljava neke premišljene in koherentne strategije – skupek pripomočkov, ki jih lahko uporabim, da me ne posesa v določene oblike integracije, s čimer bi se izgubila fascinantnost tega, da dinamike obeh struj niso predvidljive, ne med sabo ne v splošnem. Če bi preprosto združili desni akceleracionizem in neoreakcijo, kar je v določenem oziru neizbežno, bi v končni fazi uničili veliko eksperimentalnih zmožnosti in dobršen del prostora za dinamični razvoj obeh struj.

Ali levi akceleracionizem v svojem racionalističnem in pragmatičnem programu pozablja na mit in mitsko? Reza Negarestani je poskušal oboje vključiti v romanu Cyclonopedia, kar pa je vse prevečkrat razumljeno kot postmodernizem. Se vam zdi, da je levi akceleracionizem v nekem smislu rigidizacija prej omenjenih tokov?

Na jeziku je nekaj retrospektivnega, zaradi česar zavaja. Levi akceleracionizem in desni akceleracionizem sta nedavna izraza. Gre za obuditev akceleracionizma v angleško govorečem svetu, ki privzame CCRU-jevo rekapitulacijo Deleuzove in Guattarijeve rekapitulacije Nietzschejevega pospešenega procesa. Deleuze in Guattari eksplicitno pozoveta k usmeritvi na trg. V izhodišču jo je CCRU zagovarjal še pred pojavom besede akceleracionizem, ki si jo je kasneje izmislil kritik. Šlo je za levo pozicijo, Deleuze in Guattari sta jo artikulirala kot antikapitalistično politično strategijo. Kar se tega tiče, se mi zdi, da CCRU ni bil revizionističen. Akceleracionizem Deleuza in Guattarija kot način pospeševanja kapitalizma vse do njegovega konca je bil tudi akceleracionizem CCRU faze. Zato so se pojavljali namigi, da prihaja z desne, saj na tej stopnji artikulacije ni bilo mogoče razločevati med levim in desnim akceleracionizmom. Če rečete, da je treba zaključiti proces kapitalizma, to pomeni, da so vsa politična priporočila, če ta sploh obstajajo, maksimalno ugodna za vitalnost in dinamiko kapitalizma. Obstaja torej strukturna nujnost, po kateri znotraj akceleracionističnega okvira ne more biti nikakršne razlike med pro- in antikapitalizmom. Kako ju lahko sploh ločiš? Ko se pojavi levi akceleracionizem, ki si sam pravi zgolj akceleracionizem, v svoji manifestirani politiki počne nekaj precej drugačnega kot celotna linija poprej. Trdi, da je treba razlikovati med osnovnim motorjem pospeševanja in kapitalizmom. Kapitalizem ni ta motor, temveč nekaj, kar v določeni fazi zgodovine do neke mere sovpade z njim, a ga začne kasneje ovirati pri razvoju. Akceleracionizem v tem primeru ni osrediščen okrog kapitalizma, in to postane mainstreamovska doktrina levega akceleracionizma. Zadnja faza z moje perspektive bi bila replika v imenu desnega akceleracionizma, čigar teoretična naloga postane reintegracija akceleracionizma z dinamiko kapitalizma. Strinjal bi se, da je levi akceleracionizem po svojem bistvu upravljalski, poveljevalno-nadzorni odziv na tehno-ekonomsko pospeševanje. Pri tem se poraja velikanski dvom glede njegovih trditev, da lahko stvari pospešuje hitreje od spontanih katalitičnih procesov.

Kako potemtakem vidite novo filozofsko usmeritev Reze Negarestanija in kaj si mislite o njegovem dvoboju s Scottom R. Bakkerjem oz. njegovo teorijo slepih možganov?

Sam se bolj nagibam na Bakkerjevo stran. Ne spomnim se, da bi kadar koli prebral njegov tekst in si mislil, da nima prav. Pogosto so njegovi teksti sijajni na še nevideni način, a se v trenutku, ko naletiš nanje, lahko le strinjaš z njimi.

Ste bili tako zelo na strani naravoslovnih znanosti, še preden ste spoznali njegovo misel?

Mislim, da so naravoslovne znanosti in kapitalizem pravzaprav različna vidika iste reči. Oba sta učinkovita samopoganjajoča se mehanizma, ki zunanjemu omogočata selektivno funkcijo v dani domeni, da se ta neprestano širi, kar je odvisno od količine avtonomije. V tem smislu je biti na strani naravoslovnih znanosti biti na strani zunanjega. Toda obstaja vse polno bedastih načinov, da si na strani zunanjega, kakor obstaja vse polno bedastih načinov, da si na strani kapitalizma. Rečeš lahko, da so buržuji super in občudovanja vredni ljudje ali pa da obožuješ neko firmo. Ne rečem, da ni nikoli tako, vendar s tem povsem spregledamo poanto, kot jo spregledamo tudi, če rečemo, da je nek določen znanstvenik krasen poba in da mu gre zaupati. Mogoče je res krasen in mogoče se res trudi, da bi bil pošten, in je mogoče bolj zaupanja vreden kot večina ljudi, a s tem zgrešimo, za kaj gre v znanosti. Znanost je naravnana proti znanstvenikom, kapitalizem je naravnan proti podjetjem. Prek neke vrste selektivnega kriterija ti procesi elemente znotraj svoje domene podrejajo agresivni in uničujoči kritiki, kar pomeni, da stvari potiskajo v specifično samopoganjajočo se smer.

Prej ste govorili o zmožnosti umetnika, da spozna zunanjost. Kje vidite razliko med znanstveno fantastiko in naravoslovnimi znanostmi, med znanstvenikom in umetnikom?

Nagibam se k temu, da med njima ne delam prevelike razlike. V obeh primerih gre za oblikovanje in kroženje določenih hipotez. Predvidevam, da vsakega znanstvenika poganja implicitna znanstvena fantastika. Vsak od nas ima izhodiščno idejo, kako bo svet videti čez pet let, četudi je zamegljena ali ne prav jasna. Če se še nismo preizkusili v znanstveni fantastiki, to najbrž pomeni, da imamo škodljivo konservativen, inerten in nerealističen scenarij prihodnosti. V večini primerov je znanstvenik samo slab pisec znanstvene fantastike, umetnik pa, po možnosti, boljši. Očitno gre za cel kup nelinearne dinamike, po kateri so se pisci znanstvene fantastike od znanstvenikov ogromno naučili in na podlagi tega izpilili svoje scenarije. Velja tudi v obratno smer. Znanstvena fantastika je do takšne mere izoblikovala občutek za prihodnost, da nam vsem brni nekje v ozadju. Najboljša verzija bližnje prihodnosti, ki jo premorete, je bila prevzeta od katerega izmed piscev znanstvene fantastike. Do določene stopnje to usmerja tudi samo znanost. Znanstvena fantastika ji dobavlja njen preizkusni teren.

Rebekah Sheldon v repliki na transformacijo žabona Pepeja v sodobnega Keka zapiše, da je zunanje „mračno v smislu, da deluje brez zagotovila popolne vednosti, in kaotično, ker predvideva, da je moč drugega vedno popolnoma druga.“ Ali lahko žabona Pepeja, kakor ga doživlja internetna skupnost, razumemo kot model za hipersticijski dogodek?

Gre za nekaj izredno fascinantnega, a česar še nisem dovolj premislil. Zajema konstelacijo mnogih čudnih, naključnih elementov, ki je vzniknila v neverjetnem procesu avtonomne samovzpostavitve. Dogodku se skuša pripisati avtorstvo na način, da so neki točno določeni uporabniki /pol/a stvar premišljeno razširili. Vse to je povsem neadekvatno. Kek vključuje prevod iz Warcraftove orkščine, starodavni egipčanski kult, čudno obsedenost z nizom fonemov, ki ga prečijo, s tem fonemskim izbruhom, K K K K K. Očitno gre za neke vrste model za hipersticijski dogodek. Dolgo preden je Kek prilomastil na sceno, je znotraj neoreakcije potekala samoorganizirana diskusija o nujnosti nove religije. Po Moldbugovi analizi je Katedrala zatočišče izmaličenega, izkrivljenega protestantizma, zaradi česar ta model pritegne mnoge katolike. Po njihovem Moldbug pravi, da je protestantizem strašna napaka, ki pripelje do Katedrale, s čimer skušajo katolicizem oprati krivde. Veliko je tudi ateistov. Gre za zelo čuden družbeni koktajl. Ta tip Spandrell, ki je vedno zelo piker, a ostroumen, je videl edino rešitev v novi religiji. V tistem času si misliš, dobro, pa saj ne moreš kar pokakati nove religije, pokakati Keka. Potem se zgodi, kar se zgodi, in vsi troli kličejo v en glas: „Slavimo Keka.“ Vendar to ni zgolj šala. Če o tem nočeš premišljevati, se le psihološko braniš pred nečim resnično intenzivnim in lovecraftovskim. S samousmerjajočim se kultom Keka se je zgodilo nekaj norega. Povrne te v starodavne čase, ko so se dogajali takšni religijski prevrati, in čutiš, da razumeš, od kod prihajajo religije.

Žabona Pepeja lahko povežemo s figuro sleparja, ki jo levi akceleracionizem vidi kot učinkovitega agenta akceleracionistične transformacije, saj ima zmožnost „spremembe transcendentalnega sveta“, kakor temu pravita Srnicek in Williams. Simon O’Sullivan pripomni, da Gilles Deleuze ponuja zanimivo modulacijo tega pojma v razlikovanju sleparja od izdajalca: prvi deluje znotraj danega režima, da bi spodkopal njegove temelje (preobrnil svet na glavo); drugi se odtrga od danega režima ali sveta v celoti. V eni izmed replik na blogu gradite na metafori jeza, ki ga počasi spodjeda in uničuje neka zunanja sila – in ta jez naj bi bil vaš Xenosystems. Kdo je torej tu slepar in kdo izdajalec?

Del tega vprašanja nedvomno zadeva avtonomnost delovanja. Antropomorfizacija okrni tako agensa sleparstva kot agensa izdajalstva. Vsakdo, ki trdi, da se identificira z eno ali drugo vlogo, naklada. Sleparji ali izdajalci so tisti, ki premorejo metodo trgovanja z resursi avtonomnega delovanja. Literarni primer, ki to sijajno obdeluje, je Nevromant. Kdo so v njem sleparji in kdo izdajalci? Vse človeške figure prevzemajo svoje vloge prek odnosa z dejanskim agensom zunanjega, namreč Zimonemom. Turingovi policaji rečejo Casu: izdajalci, ali sploh veste, s čim imate opravka, to reč poskušate spustiti na plano, povsem je ušla nadzoru, to bi bila katastrofa za človeško vrsto, kaj za hudiča se vam podi po glavi? Dejansko vprašanje je tole: kateri so dostopni resursi sleparstva in izdajstva?

Amy Ireland je med intervjujem za Andrejev Otitis Media povedala, da ste v nasprotju z lepodušnimi levičarji v stalni interakciji z dejanskimi fašisti, mizogini, rasisti itd. Pasolini je nekoč vztrajal na tem, da je treba pristopiti k mladim fašistom. Domnevamo, da bi jim vi sami raje rekli tako imenovani fašisti. Kdo je slepar, izdajalec ali fašist, ostaja odprto.  

Antropomorfizacija je vedno mikavna. Posamezniki hočejo imeti občutek, da so v tem, kar počnejo, kritična vozlišča avtonomnosti, in tisti, ki na to zrejo od zunaj, hočejo te procese enačiti s specifičnimi posamezniki ter njihovimi eksplicitnimi ideologijami in strukturami delovanja. Vse to se mi zdi sila zmotno. Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces. Ljudje si zatiskajo oči pred mnogimi rečmi na različnih straneh. Na levici si zatiskajo oči pred tem, koliko fašistične ortodoksije je bilo v 20. stoletju vdelane v sodobne družbe. Prav tako si zatiskajo oči pred tem, s kako močnimi silami imajo opravka. Zdi se, kot da mislijo, da obstaja le nekaj gnilih jajc in če jih bodo dovolj dolgo ustrahovali in terorizirali, bo vsega skupaj konec. Zdi se mi noro, da se ne bi zanimal za to in poskušal ugotoviti, kar lahko, to je, kako ti ljudje razmišljajo in od kod stvari prihajajo.

V zvezi s škandalom okoli galerije LD50 ste tvitnili: „Zgodovina moderne umetnosti (kratka verzija) 1917: Duchampov pisoar-kot-umetnina. 2017: Majhna galerija v Dalstonu naposled šokira buržoazijo.“ Če zanemarimo namerna pretiravanja, gre res za épater la bourgeoisie? Nekaj zelo situacionističnega je na obravnavanju AntiFa kot buržoazije (ali vsaj nje kot simulakra).  

Zadnje čase je veliko diskusij o Marku Fisherju, kjer njegova drža izpade ekstremno in nedvoumno levičarska. Mogoča je dolgočasna psihobiografska zgodba, ki najin odnos prikaže kot preprosto antinomičen. Ne trdim, da ni nič na tem, znotraj CCRU je obstajala fisija, kjer on zavzame eno stran in jaz drugo, ne bi hotel zgolj zasmehovati takšne interpretacije. A v tekstu Exiting the Vampire Castle Fisher dosledno razkriva razredne temelje dominantne levičarske kulture, ki je že bila tarča globinske kritike CCRU. Očitno lahko povlečemo enake sklepe tako s skrajno leve kot skrajno s desne. Vsi govorimo o istem družbenem fenomenu: o buržoaziji. Vedno sem bil v antagonističnem odnosu do nje in to sem še vedno. Mislim, da je samoumevno, da so leglo tega elitne univerze. Ulica se na takšen način ne bi zgodila, če bi se spontano organizirali nižje izobraženi Dalstončani. Do tega je prišlo, ker so se univerzitetni profesor in njegovi asistenti odločili zakuhati godljo in priskrbeti ustrezni besednjak. Razkriva se globoka ideološka in travmatična kriza poznomoderne, poznokatedralske vladajoče elite, katere celotna življenja in smisel za to, kaj bi morala početi, vse etikete, predstave o verodostojnosti, kvalificiranosti in institucionalni avtoriteti, so sloneli na partikularni družbeni in zgodovinski strukturi, ki je bila še do pred kratkim videti popolnoma nedotakljiva in za katero se zdaj zdi, da strmoglavlja v brezno.

Ko se torej AntiFa gospa s „Poberi se, od koder si prišel!“ spravi na mladeniča, ki nosi napis „Pravico do odprte diskusije je treba braniti“, s tem pravzaprav misli „Poberi se v brezno“?

Da.

Če zanemarimo tendenco situacionizma, po kateri ta deluje kot drža poslednjega človeka, si ga lahko predstavljamo, kako zavije v smer akceleracionizma. Debord poznega obdobja, ki več ne verjame v svete delavcev in vidi le še to neznansko nepremagljivo silo.

Sadie Plant je izjemna poznavalka situacionizma. Z užitkom sem prebral Družbo spektakla in nekaj drobcev tu in tam. Odgovoril bi prek dveh dozdevno povsem neskladnih točk. Čeravno velikokrat privre na površje, nikdar nisem bil posebej verziran v situacionizmu. Kot drugo, ravno pišem abstraktno grozljivko, ki v osnovi govori o situacionizmu, čeravno ta trenutek o njem ne vem nič. Zavedam se pomembnosti vprašanja, vendar se istočasno zavedam tudi lastne nezmožnosti, da bi nanj odgovoril na način, ki si ga zasluži.

Serge Daney nekje zapiše, da Godard in Straub-Huillet priklicujejo tipe politične oblasti, katerih prve žrtve bi bili. Vtis je, da so vaše invokacije podobne temu. Gre za nekakšno avantgardo izginotja ali izumrtja z obilo izničujoče jouissance? Ali gre za mutacijo?

Pogosto me opozarjajo na to, a sem sam nekako v dvomih. Edina stvar, ki bi jo rad eksplicitno in strateško uvedel, je fragmentacija. Vse ostalo je v taktičnem odnosu do nje. Določena vprašanja, kaj si misliš o Keku itn., so konec koncev taktična vprašanja. Edino strateško vprašanje je, kako razbiti – rekel bi povsem specifično – anglosfero. Kateri koli projekt, ki gre onkraj tega, postane oblika univerzalistične agresije, ki ji preti nevarnost neokonservativnega seganja onkraj lastnih zmožnosti. Ne zanima me govoriti Rusom in Kitajcem, kakšna naj bo njihova družba. O tem lahko teoretiziram, a edino intervencijsko polje zame ostaja angleško govoreči svet, ki ima posebno afinititeto do dezintegracije. Na nobeni fragmentaciji ni nič samomorilskega, lahko mi le zanesljivo nudi zaščito. Nimam občutka, da bi me velike anglofonske države varovale. Ne trdim, da me preganjajo, ampak, če že, prej to kot kaj drugega. Nisem državljan ali prebivalec katere koli zahodne države, živim v Šanghaju. Svojih gostiteljev pa ne poučuješ, kako naj urejajo stvari v lastni hiši.

V mislih sva imela bolj tehnološko singularnost.

O, en korak sta pred mano.

Saj veste, to, da ste človek. Vsaj nominalno.

To se sliši mnogo bolje. Gre zgolj za to, da se ta politično-ekonomska vprašanja stalno pojavljajo.

To je Snowden/Assange vprašanje, ki naju toliko ne zanima.

Moj edini problem s singularnostjo je, da je vsakršna ideja samozaščite na tem področju osnovana na prividu. Če bi to misel lahko s kom povezali, bi bil to vsekakor Bakker. Pravi takole: jaz, za katerega misliš, da ga te stvari ogrožajo, je dejansko ravno tisto, glede česar boš ugotovil, da je iluzija. Pa je to sploh grožnja? Ne bo nas raztrgal velikanski jekleni robot, temveč bo specifična zabloda ega, ki jo je bilo do določene točke zgodovine še mogoče vzdrževati, postala nevzdržna.

Včasih ohranjate shemo robotov proti ljudem, vendar se zdi, da vas dejansko bolj zanimajo hibridne reči in procesi, ne manihejska dialektika.

Manihejska dinamika mi je vseeno zelo blizu, saj je dobra za poganjanje določenih vrst scenarijev. Navdušen sem nad idejo o vojni gigasmrti Huga de Garisa, do katere bo, po njegovem, prišlo v prihodnosti. Bolj ko preigravamo znanstvenofantastične in kibernetske scenarije, bolj operativni so določeni tipi razburkanja zgodovine. Ljudje se poskušajo zaščititi in misliti drug na drugega, a to le še dodatno stimulira proces. Človeški varnostni sistem je osnovan na zablodi. Tu ni zaščitena neka dejanska reč, kot je človeštvo, temveč struktura iluzorne identitete. Tako kot bolj na mikroravni ne gre za to, da bi nas kot organizme ogrožali roboti, temveč za to, da se naše samorazumevanje kot organizmov ne bo obdržalo onkraj praga mrežne ambientalne inteligence.

_____________

 

^[1]                V besedilu „Antivejporvejv manifesto“ Ostanka vodikovega elementa, objavljenem v Šumu št. 5, je hipersticija prevedena kot izpolnoverje.

^[2]                LAND, Nick, „Meltdown“, v: Šum, #5 (december 2016), str. 427, prev. Marko Bauer.