Šum#5 / Hamid de Oliveira: P i s k a č i z H a m e l i n a

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

[http://www.uniblog.com.br/Vapor_Gerais]

 

(iz portugalščine prevedel Andrej Tomažin)

Glasbilo, ki je tako pogosto uničilo jungle in jo je spomnilo na pocukrani house in kretenske klube v Ibizi, se je tu spremenilo v glasbilo, ki je oznanjalo uničenje vsega človeškega na tem svetu.[1]

Kiberpunk zaneti fikcijo v intenzivnosti, skrpani iz denarnega pretoka zmaličenih, tehnokompresiranih, govorno raznoličnih žargonov in postavljeni v tako bližnjo prihodnost, da se poveže: podžungljena od hipertrofične komercializacije, družbeno‑politične toplotne smrti, kulturne hibridnosti, feminizacije, programabilnih informacijskih sistemov, hiperkriminala, nevralnega povezovanja prek vmesnika, umetnega prostora in inteligence, trgovanja s spominom, transplantacij osebnosti, telesnih modifikacij, soft- in wetverskih virusov, nelinearnih dinamičnih procesov, molekularnega inženiringa, drog, orožja, shizofrenije.[2]

China Miéville v romanu King Rat (1998) zasuka temelje bajke o Piskaču iz Hamelina. Legenda je partikulizirala njegovo igranje na slušno percepcijo posamezne živalske vrste in vzpostavila nujnost distinkcije ali–ali (poboj otrok ali iztrebljevanje podgan), obenem pa je partikularizirala tudi njegovo mesto izjavljanja, ko je zapisala kraj Hamelin ali se je izgovorila skozi usta staršev, ko so ti otroku že zapeli uspavanko. Miévillovo piskanje je apokaliptična ekstatičnost glasbe, kjer maksimalna intenzifikacija želečih‑strojev pospešuje, dokler[3] »grozeče izumrtje človeštva [ne] postane dosegljivo kot klubsko plesišče.«[4]

Univerzalizirana enozvočnost kot enoglasnost, ki se preko Dunsa Skota in Deleuza v planu imanence poveže z nedrsečim enačajem klopa, ki je bog, ki je klop, kjer »en sam glas povroča kričanje biti,«[5] odzvanja preko sodobnih tehnik vzorčenja. Omogočanje večtračnosti zvočnih sledi pomnoži melodije do te mere, da Piskač iz Hamelina ni več le partikularna legenda in njena konkretna izvršitev, temveč si nadene krono celotnega stvarstva. (Pisk postane nedopustna celota.) DAT[6] in najnovejši posnetki piskanja, ki jih didžejka zavrti hkrati, povzročijo, da na pol‑podganjeku‑pol‑človečnjaku, ki ga posamezna sled ne prizadane, označevalna logika za nekaj trenutkov ne deluje več. Pride do padca obraza, ki je več kot to. Obraz je singularni – kjer ta singularni pomeni neko presežno točko, redko in zavezujočo – plan izraza najbolj rafinirane vrste, ki je močnejši od ostalih označevalnih sistemov.

Ali: »Brez obraza ni nič.« Obraz je prva in najpomembnejša materialnost.

Kristus, pribit na križu, in Piskač, ki mu piska pod njem. Spinozističen facius totius universi. (Obraz celotnega sveta.) Obraz trpečega spremlja pokvečeni artaudovski dvojnik.

Na vrhuncu boja, ko je Piskač le za lučaj oddaljen od popolne zmage, znotraj kontrapunktičnih melodij pride do disonance, ki za trenutek zadrži Piskačevo enozvočnost in jo razprši, dokler ga pol‑podganjek‑pol‑človečnjak v končnem navalu ne premaga in ta izgine nazaj v svojo partikularnost: v Hamelin. Rečemo lahko tudi: v ne‑prostor.

S poljedelstvom so prišli bolj stalni vzorci naselitve in bolj formalne strukture oblasti, kakor tudi vse večje utrjevanje meja določenega mesta in koncentričnih krogov okrog zamišljenega ne‑prostora. Tega so obdali tako s simboličnimi ogradami kot tudi z resničnim zidovjem in bunkerji.

Varon pravi: »V Laciju so številni ustanavljali mesta po etruščanskem obredu, to je, z govejo vprego, z bikom in s kravo so s plugom zorali brazdo, da bi naredili jarek in obzidje.«[7]

Tudi Rim je nastal na podoben način. Romul je zbral arhesodrgo in prav tako je storil Rem. Livij pravi: »Množico lahko združijo v enotno telo ljudstva edinole zakoni.«[8] (Arhesodrga kot konstitutivni element mita kasneje postane drhal kot konstitutivni del heglovske države.) Arhesodrga deteritorializira prostor s tem, da ga zaseda. Drhal ga kodificira s svojo izključenostjo iz njega.

Pravijo: sneženje na televizijskem ekranu in glitchi na ekranu laptopa zaradi napihnjenega kondenzatorja.

Romul je ubil Rema, ker je ta preskočil brazdo in stopil v notranjost kroga. Zakon se združi z zemljo in posledično božjim. S pra‑smrtjo (Ur‑Tod) se je ustvaril ne‑prostor. Mesto, kraj, vas, kraj, a nikoli več prostor.

Serres pravi: »Prostor planeta je krog krogov. Čas je ujet v sončevem sistemu, kjer lahko razločimo kroge od krogov s prenosom, vrtenjem, s spiralami in vibami.«[9]

Etruščanska krutost zamejevanja se je najjasneje izkazala ravno v mučenju etruščanskih piratov. Ujetnika so privezali na gnijoč kadaver, obraz na obraz, usta na usta, ud na ud. Živečega človeka so hranili, dokler je njegovo telo ohranjalo minimalno razliko s truplom. S pomočjo črvov se je zgodil transfer med obema zaprtima krogoma telesa. Tedaj sta obe telesi počrneli v trohnenju.

Hranjenje je predstavljalo minimum aristotelovske nujnosti meje med (živečo) dušo in (mrtvim) telesom, prosti pretok gomazečega kapitala, ki se je rizomatsko prebijal skozi vedno večje število lukenj v obeh telesih, pa je ploščil plan imanence.

Enosmerna pot pogleda v ogledalu (A → B) je postala recipročna (A → B; B → A), a nikakor ne krožna.

Christian Wolff (kot neznani člen med Leibnizem in Kantom) je v osemnajstem stoletju rekel: »Človeško telo lahko ustvarja razumljiv govor tudi ob popolni odsotnosti zavesti.« Njegova predobstoječa harmonija med mislijo in telesom, ki jo je prevzel od Leibniza, a pri njej zavrnil dejstvo, da so tudi fizični deli, monade, miselnega izvora, je zahtevala nujnost priobčenja dokazov o možnosti obstoja natančnih ne‑zavestnih fizičnih in funkcionalnih duplikatov ljudi.

Disonanca deluje kot cezura. Estestika glitcha v času ob rohnenju milenijskega hrošča grobo pretke filozofsko misel in zapove linijam bega pospeševanje v smeri drobljenja in razpok.

Glitchi v grafičnem pogonu videoigre razbijejo iluzijo reprezentacijskega modeliranja.

Reprezentacijskost akademskih seminarjev je Nick Land prebil, ko je na konferenci Virtual Futures leta 1996 namesto branja prispevka legel za oder in ob spremljavi jungla izgovarjal nerazumljiva zaklinjanja, ki jih je prekinjalo branje Artaudovih pesmi. (S tem je izdal tako Deleuza kot Artauda.)

Kodwo Eshun pravi: »Kako bi izgledalo govorjenje v jeziku finančnega trga ali borznega indeksa NASDAQ?«[10] Kako bi izgledalo govorjenje v jeziku algoritmov visokofrekvenčnega trgovanja, katerega časovnost se giblje globoko pod horizontom človeške percepcije? Visokofrekvenčno trgovanje deluje po principu napake, kjer algoritmi iščejo napačno vrednotene finančne instrumente. VFT, pravi Bratton, »sicer ne govori z nami, a vseeno govori za nas. Domnevamo lahko, da bo pluralno in parcialno naravo človeškega interesa in položaja – če postanejo podobne oblike oborožene matematike bolj normativne – vse težje vzdrževati v okviru starih zamejitev,«[11] njihova algoritemska struktura pa nam bo vse bolj tuja. Virtualna struktura algoritmov deluje kot abstraktni motor aktualnega: kompleksno okolje visoko specializiranih, zelo raznolikih in zelo povezanih ksenoagentov, ki obratujejo na robu (zrcala, a obenem tudi) ravnovesja, izven človeškega nadzora in razumevanja.

Knightmare in postvestfalski finančni trgi. Vitezov paž, ki je pozabil svojo piščal, v obliki regulatornih mehanizmov na ameriških in evropskih trgih zmanjša delovanje visokofrekvenčnega trgovanja. Hongkong in Singapur molčita. Leta 2015 v Indiji več kot 40 % trgovanja opravijo algoboti.

Trgovalne zakasnitve VFT so manjše od 500 μs, ob čemer postanejo propagacijske zakasnitve svetlobe zaradi geografsko oddaljenih informacijskih virov pomembne za trgovalne strategije in koordinacijo. Ekonofizikalni učinki na globalni ravni nakazujejo na decentralizacijo svetovnih trgov ob glavnih trgovalnih vpadnicah, s čimer se bo na vmesnih koordinacijskih vozlih izboljšala trgovalna zmožnost. Optimalne posredovalne lokacije so razpršene po površini zemlje med glavnimi borznimi središči, kjer vsaka točka »maksimira potencial profita v lokalno preverljivem načinu.«[12]

Viveiros de Castro zapiše: »Četudi kapital ne deluje vedno razumno, človek dobi občutek, da se razum venomer navdušuje nad tem, da ga kapital pograbi.«[13] Okoljski inputi avtomatike algoritemskih enačb, ki so nadomestile zaprti Turingov krog, v razumskem preračunavanju ne delujejo več na način kantovske motiviranosti. Algoritmičnega načina mišljenja ne zadržuje teleološka končnost razuma. Enigmatičnosti nemško‑poljskih kodirnih strojev ni mogoče umestiti v realno prihodnost. Realna subsumpcija kapitala ni le stieglerjevska moralka, kjer tehnokapital zanika željo, vednost, razum in občutja in kjer posamezne potencialnosti spremeni v binarni jezik ničel in enk. Stiegler pravi: »Razmišljanje postaja novi motor profita.« Realna subsumpcija razuma qua razum se zgodi preko naraščajočega obsega neizračunljivih podatkov znotraj spletnega, distributivnega in interaktivnega računalništva, ki razkrivajo neskončne, brezvzročne gmote podatkov, in ne preko diskretizacije razumskih operacij.

Chaitin pravi: »Output je vedno večji kot input.« Algoritemska naključnost, ki retroaktivno lobira na aksiomatične propozicije, kaže na naraščajoče, vendar neznane kvalitete podatkov, ki označujejo procesiranje na osnovi pravil. Meja algoritemskih zmožnosti ni več neizračunljivo, temveč neizračunljivo postane njihova notranja meja. Razum se razširi in je po Negarestaniju obenem »simultano medij stabilnosti, ki ojača proceduralnost, in splošna katastrofa, medij radikalne spremembe, ki prekinjeno identiteto razuma vodi k predvideni podobi človeka.«[14]

Z naključnostjo in nezmožnostjo kalkulacije infektirana inteligibilnost diskretnih enot ničel in enk ni padec razuma, temveč njegova nujnost. Parisi pravi: »Izziv, ki ga avtomatizirana kognicija postavlja viziji posthumanizma – da sta razum in tehnologija zaradi tehnokapitalizma postala eno –, meri na vznik ‘novega tujega načina mišljenja’, ki je zmožen spreminjati svoje začetne pogoje in izražati posledice, ki ne odgovarjajo končnosti organske misli.«[15]

Vzgoja neorganskih podatkovnih nizov onkraj nadzora algoritemskih novitet.

Burleska je večznačna, tudi večtračna,[16] a enozvočna. Janez Duns Skot oponira Tomažu Akvinskemu in pravi, da se enozvočnost nikdar ne konča. Primitas est de se indeterminata.[17] Bitje daje zavetje numerični, diskretizirani eksistenci, ki je preštevna, kot tudi manj‑kot‑numerični, nediskretizirani, a vseeno formalni eksistenci. Indeterminiranost bitja je njena neteleološka retroaksiomatičnost [pt. retroaxiomaticidade].

Land in Serres umeščata produktivni element Bitja kot predindividuiran, generativni eksces, ki predhaja miselnemu procesiranju, ki pod vodstvom razsvetljenske racionalnosti filtrira vse neučinkovito ali problematično za konsolidacijo kategorije, pripoznane kot človek, in postavlja izkušnjo kot enoten, antropocentrično kalibriran označevalni kanal. Tako imamo dvoje parazitov/dvoje šumov: enega, ki je neskončno razmnožujoče se, generativno, razkrojeno in nestabilno mnoštvo; in enega, ki moti in ovira to mnoštvo, tako da ga zadržuje in stiska, s tem pa ohranja sovisnost v reprodukciji pogojev lastne možnosti. En šum, ki je vroč in dirja, se razkraja in spreminja; in en, ki je hladen, šum, sestavljen iz strukturirane rigidnosti in negibnega formalizma. En šum, ki je brez razmerja, ki je neposreden, ki je prostor (ang. site), in eden, ki posreduje, je parazit (ang. para‑site) in je rojen iz razmerja: parazit, ki parazitira parazita. Drug drugemu predstavljata motnjo.[18]

Jezik na sebi nakazuje, da je povsem mogoče, da namesto ksenolalije produciramo le stog glosolaličnega šuma.

Šum vaporwava, viden kot računalniški glitch, kot razpoka v realnosti, kot razšitje in razkroj reprezentacije, omogoča posameznim avtorjem, da konstatirajo lastno delovanje v luči situacionističnega razpiranja. Internet Club pravi: »Želel sem napraviti nekaj precej debordovskega in pokazati, kako je kapitalistična družba z osredotočanjem na neskončno serijo idealov, prikazanih skozi komoditete, ustvarila razčlovečeno hiperrealnost. Družba vstopa v hiperrealno stanje. Kako je to storila, je del tega, kar prikazuje Internet Club.«[19] Grafton Tanner pravi: »Vaporwave se upira preprosti kategorizaciji in subvertira in kritizira vzpostavljene norme in dokse. Prav tako je lahko pozicija znotraj družbene konstelacije vzrok za zaskrbljenost.«[20] Situacionistična bagatelizacija denegativizira ne‑prostor. (Kje ostane prostor?) Izhaja iz tradicionalnega ne‑prostora kulturnih domov in osnovnošolskih hal, ki so arhetipski predstavniki obrazdanega[21] polja[22] kulture.

Ko je v začetku leta 2016 gibanje Olga Benário vzpostavilo skvot v Belo Horizonteju na Rui Paraíba, je ta deloval po enakih neprostorskih načinih kot žanrski vzponi postvestfalskih žanrov (kuduro, footwork, vaporwave) v posameznih neprostorskih konstelacijah. Podinternetne (kot‑da podzavestne, a negarestanijevsko razumske) silnice so se sklopile v Chicagu, v severovzhodnih predmestjih Lizbone, v Portlandu.

Ko jo je razočarala lokalna nojzerska scena, se je soustanoviteljca SPF420 zatekla na spletno glasbeno infosfero in našla »skupino ljudi, ki so bili prav tako zainteresirani za glasbo, ki je ni bilo na njihovem prostoru,« predvsem na obsežnem glasbenem spletišču Last.fm. Po tem, ko so gostili nekaj proto‑SPF420 TinyChat nastopov, so se skupnost in ona preselili na Turntable.fm, kjer so se pogovarjali o glasbi in gostili nove glasbenike. Tako je nastala skupina SPF420. »SPF420 smo ustanovili, ker smo imeli radi glasbo vseh vrst, in najbolj pomembno, sprejemali smo ljudi, ki so bili podporniki poslušanja vseh žanrov glasbe. Nič ni bilo ‘slabo’ za nas, razen tega, da je bil nekdo negativen in zaprt. Ustvarili smo skupnost – vsakdo si je želel imeti občutek skupnosti.« Občutek dobrodošlice je denimo omogočil tudi v Portlandu živeči producentki in vizualni umetnici Ramoni Xavier, da je našla podobno misleče ljubitelje glasbe, razvila svoj zvok in postala najbolj znana producentka svojega časa. »Do leta 2012, ko sem zbežala od doma in se preselila v Portland, nisem [v resničnem življenju] poznala nikogar« pravi Xavier. Kmalu zatem je srečala ljudi, s katerimi je kasneje ustanovila SPF420 in oblikovala žanr vaporwava.[23]

Situacionistična razlika je prepojena s formalnimi zakonitostmi, ki so posameznemu objektu inherentne. Apoplektičnosti predmeta je zarisana namišljena, a temeljna cezura.

Aži Dahāka ali Zahhāk (arab. ضحاک) je bil zoroasterski tiran‑zmaj, ki je incestiral s svojo materjo. Ta tip zakona, zakon suverena, je absolutni ostanek božjega, njegov popolni manko. Njegova forma je apofatična: vlada brezmejno in brez nadzora. Fizično obliko odsotnosti prevzame le tedaj, ko je zakon prekršen, ko kriminalec pokaže na nemoč zakona skozi njegovo transgresijo. Meja izhaja iz zakona, a obenem zameji njegovo polje s tem, da božji ostanek naveže na partikularno zaplato zemlje, s čimer božji izrastek napravi za sužnja človeku.

Land pravi: »Incest in kanibalizem sta prepovedani zanki.«[24]

Nihče ne more zasesti meje. Človek lahko le prehaja med odsotnimi bogovi. Božanstvo kot god‑head nima svojega nasprotja v satanu, temveč v sondirni glavi kot probe‑head. Flute‑head je piščalna glava, ki je Preciadova glava‑dildo (kot nasprotje dildu, ki je obraz: omnipotentni dildo‑Kristus). Glava‑dildo po Preciadu

denaturalizira seksualnost, okuži ga z rečjo, ki ni kopija penisa, temveč objekt, ki je tako način prisvojitve riti kot univerzalnega pasivnega in nereproduktivnega organa, ki ga majo vsi ljudje, kot način multipliciranja seksualnih dejanj z njihovim distribuiranjem preko celega telesa. […] Dildo postane tip fetiša, ki ni več nadomestek, ki ne zamolči abjekta, ki ga ne gane logika manka, in namesto tega intenzitete postajanja vzpostavi interpasivna, neimenovana stvar, ki fuka in je pofukana.[25]

Pospeševanje žanrov se ne dogaja znotraj njih samih, temveč ravno zunaj njihovega formalnega oblikovanja. Benjamin Noys pravi: »Simbolične možnosti plesne glasbe so ravno estetske emanacije akceleracionizma.«[26] Zmožnost prehajanja ni inherentna njihovemu formalnemu sestavku. Goodiepal pri svoji radikalni računalniški glasbi[27] formo pripelje do meja tradicionalnega podrazumevanja razuma. Nič več sterea, nič več preprostih notacij, nič več diskretiziranih enot glasbene partiture. Zapisi na roko in napake pri zapisu, slike in tehnike vizualizacije kot osnovni partiturni gradniki v luči dejstva, da stroj ne zmore zabeležiti definiranega objekta na določenem mestu, temveč potrebuje informacije o ekstremih in limitah tega mesta, da bi razumel, kje in kako skenirati.

King Rat se končna strašno predvidljivo. Pol‑podganjek‑pol‑človečnjak izrine svojega očeta in zavlada podganam z lažjo o njegovi nesposobnosti. Ne‑prostor je zopet vzpostavljen in realpolitika se lahko spet začne. Primus inter pares, a nikdar univocitas. Plaza vaporwava je resda retardirajoča, a le tedaj, ko je reprezentacijska. Kot vaporwave plaza je vedno že prisotna. Singularnost kot vaporwave je že prišla in Land se moti, ko zapiše, da je prihodnost »bližje, kot je bila, bližje je kot prejšnji teden, a postmodernost ostaja doba nemrtve moči: vsega je konec, a še vedno vztraja.«[28] Enozvočnost sinusnih krivulj preko hipertrofičnosti raztegnitve ne v DZP,[29] temveč v distribuiranih mrežah kot optično‑svetlobni LRAD, s karakteristikami božjega črva kot ohrwurma, kjer glasbenik postane prenosnik in vznik vaporwava izbruh postvestfalske optično‑zvočne epidemije. (Obenem je tudi prenosnik etruščanske trohnobe.) A pri tem ni sam in nikakor edini. Vaporwave tudi ni kreator, temveč deluje po principu demonov, za katere je značilno, »da delujejo v presledkih med polji delovanja bogov, kot da bi preskakovali pregrade ali ograje in tako zabrisali lastnosti.«[30] Porazdelitev vaporwava se zgodi v ne‑prostoru in meja med krogi postane tisto, na podlagi česar vaporwave razvija samega sebe. Piskanje iz Hamelina ne prihaja več iz ene same piščali, temveč iz neskončnega števila različnih dildo‑piščali in sond‑glav. Piskačeva mikrosekundna nadvlada in kapitalski doprinosi visokofrekvenčnega trgovanja so prostorsko dejstvo (za razliko od ne‑prostorskosti). Minuciozno delo kopičenja neizračunljivega (znotraj distribuiranih mrež) se v vaporwavu šele onkraj avtorstva (v smislu formalnih zakonitosti žanra) in onkraj avtentičnosti izdelanega vzpostavlja kot arhivsko delo nečloveškega. Preprostost reprodukcije (krajšanje in daljšanje zvočne sledi) s tem v resnici nima nikakršne zveze, razen reprezentacijske zdravorazumske opore za šepavi človeški razum.

[1] China MIÉVILLE, King Rat, Macmillan: London, 1998, str. 270.

[2] Nick LAND, »Stalitev«, v: Šum 5. Društvo Galerija Boks: Ljubljana, 2016.

[3] Prevode tujih avtorjev sem povzemal po originalnih verzijah ali slovenskih prevodih. V nekaterih primerih citatu ni dodano mesto, od kjer izhaja citat. Nekatere sem našel, drugih mi do konca redakcije še ni uspelo. [op. prev.]

[4] Nick LAND, »No Future«, v: Fanged Noumena. Collected Writings 1987–2007, Sequence Press: Falmouth, 2011, str. 398.

[5] Gilles DELEUZE, Razlika in ponavljanje, Založba ZRC: Ljubljana, 2011, str. 86.

[6] Če gre verjeti didžeju, ki je bil vitalen v devetdesetih, se je ob prvih slovenskih jungle partijih skladbe še vedno predvajalo s kaset.

[7] Mark VARON, De Lingua Latina, knj.5, pogl. 143.

[8] Tit LIVIJ, Ab urbe condita, knj. 1, pogl. 8.

[9] Michel SERRES in Jean-Paul DEKISS, Jules Verne: La science et l’homme contemporain: Conversations avec Jean-Paul Dekiss, Pommier: Paris, 2003, str. 54.

[10] Kodwo ESHUN in Anjalika SAGAR, What form would that abstraction take now? The Otolith Group in Conversation with Gil Leung, 2010, dostopno na: http://www.lux.org.uk/blog/what-form-would-abstraction-take-now-otolith-group-conversation-gil-leung-part-1-3; pridobljeno 23. 9. 2016.

[11] Benjamin H. BRATTON, The Stack: On Software and Sovereignty, MIT Press: Cambridge, 2016, str. 65.

[12] Alexander D. WISSNER-GROSS in Cameron E. FREER, »Relativistic Statistical Arbitrage«, v: Physical Review E, 2010, let. 82, št. 1, str. 3.

[13] Viveiros de CASTRO, Cannibal Metaphysics, Univocal Publishing:Minneapolis, 2014, str. 97.

[14] Reza NEGARESTANI, »The Labor of the Inhuman«,v: Robin Mackay in Armen Avanessian, ur. #Accelerate«: The Accelerationist Reader, Urbanomic Press: Falmouth, 2014, str. 450.

[15] Luciana PARISI, »Instrumental Reason, Algorithmic Capitalism, and the Incomputable«, v:  Matteo Pasquinelli, ur. Alleys of Your Mind: Augmented Intelligence and Its Traumas, Lüneburg, Meson Press, 2015, str. 136.

[16] Multitrilhada se navezuje na več sledi, vendar obenem nakazuje tudi na tračnice (pt. trilha).

[17] John DUNS SCOTUS, Philosophical Writings: A Selection, Hackett Publishing: Indianapolis, 1987, str. 89.

[18] Amy IRELAND, »On Noise: Towards an Inhuman Critique of Representation«, v: The Now Now 2014 Festival Zine, Sydney: The Now Now, 2013, str. 56.

[19] Adam HARPER, Vaporwave and the pop-art of the virtual plaza, 2012,dostopno na: http://www.dummymag.com/Features/adam-harper-vaporwave; pridobljeno 23. 9. 2016.

[20] Grafton TANNER, Babbling Corpse: Vaporwave and the Commodification of Ghosts, Zero Books: Winchester, 2016, str. 44.

[21] Pt. sulcado. V smislu: obdan z brazdo oz. brazdami. [op. prev.]

[22] Polje je tu mišljeno tako v agrikulturnem kot tudi v abstraktnem smislu. Oksimoron, ki pri tem nastane, nakazuje na nekdanjo nebrazdanost polja. (Glej Masanobu FUKUOKA, Revolucija ene slamice, Založba Porezen: Cerkno, 2014.) [op. prev.]

[23] Grafton TANNER, Babbling Corpse: Vaporwave and the Commodification of Ghosts, Zero Books: Winchester, 2016, str. 48.

[24] Nick LAND, »Meat«, v: Fanged Noumena. Collected Writings 1987–2007, Sequence Press: Falmouth, 2011, str. 418.

[25] Beatriz PRECIADO, Kontrasexuelles Manifest, b-books Verlag: Berlin, 2004, str. 56.

[26] Benjamin NOYS, »Days of Phuture Past: Accelerationism in the Present Moment«, prispevek na konferenci Accelerationism – a symposium on tendencies in capitalism, Berlin, 14. 12. 2013.

[27] Glej Goodiepal the Århus Warrior, Radical Computer Music & Fantastisk Mediemanipulation, Pork Salat Press: Copenhagen, 2009.

[28] Nick LAND, »CyberGothic«, v: Fanged Noumena. Collected Writings 1987–2007, Sequence Press: Falmouth, 2011, str. 351.

[29] Digitalna zvočna postaja (ang. Digital Audio Workstation).

[30] Gilles DELEUZE, Razlika in ponavljanje, Založba ZRC: Ljubljana, 2011, str. 86.

Izdaja: