ŠUM#5 / Ostanek vodikovega elementa: Antivejporvejv manifejsto

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

Antivejporvejv menifejsto

Vaporwave mnogi umeščajo med glasbene žanre, ki oznanjajo prihodnost in tako s svojo formalno kot vsebinsko polnostjo izpraznjenosti kakršnega koli političnega stejtmenta utemeljujejo novo, akceleracionistično umetnost novega veka. Izpraznjenost političnega stejtmenta, kateremu mu je po Jamesonu mogoče slediti v polje političnega nezavednega, je seveda nemogoča. Izpraznjenost političnega stejtmenta in njena kot‑da iluzorična ambivalentnost, tako imenovana nezmožnost pozicioniranja znotraj mreže, ki jo je treba po Gallowayu in Thackerju eksploatirati, da dosežemo točko upora, pa sta nedvoumni točki same ideologije, v katero zapada. Distribuirane mreže prej omenjenih teoretikov so del tako tistega, kar Negri in Hardt imenujeta imperij, kot tistega, kar imenujeta multituda. Droni in ameriške vojaške taktike, multinacionalna povezovanja so le del istega procesa distribucije moči. Mednarodni denarni sklad je najznačilnejši trenutek današnjega dne. A ravno Mednarodni denarni sklad je kopija različnih levičarskih internacional. Multitudnost, ki je bila nekoč domena horizontalističnega črnega bloka in levičarskih prednjih straž, je sedaj domena neoliberalnega sistema. Soundcloud je del neoliberalnega sistema. Vaporwave je del neoliberalnega sistema. Znotraj njih teče, po Thackerju in Gallowayu, protokol oz. koda, ki se suka skozi organizme in kot parazit išče telesa znotraj bioloških in računalniških entitet. Eksplojt, tisto, kar ‘koristi gužvu’, je nemalokrat tam brez človeškega napora in njegovega namena. Je virus. Vaporwave ni virus. Suhail Malik, umetnostni kritik in obenem glavni dejavnik v združevanju novih filozofskih tokov spekulativnega realizma oz. spekulativnega materializma s poststrukturalistično mislijo, svoj govor o novi umetnosti akceleracionizma prekine z žanrom ‘sodobne umetnosti’. Njena izpraznjenost in skrajna ambivalentnost, nezmožnost pozicioniranja postane njena glavna estetska zmožnost, ko po Duchampovem pisoarju ni več mogoče govoriti o formalnih zapovedih umetnosti, ki bi jih ločevali od nečesa, kar lahko poimenujemo ne‑umetnost. Meja se zabriše in ’sodobna umetnost’ stopi korak dalje in estetizira ‘vseenost’. A če je bila ta vpeljana s postmodernistično težnjo po jezikovnem preobratu, po pozni wittgensteinovski težki korelativnosti, ki kantovsko ter kasnejšo heideggerjevsko ter traktatovsko spreobrne v tolikšni meri, da v njej ni moč univerzalizirati ničesar, zgolj osebno korelacijo z absolutom, s stvarjo‑za‑sebe, je ‘sodobna umetnost’ tu mnogo bolj vseena, vsa‑v‑enem in nerazcepljena‑v‑dvoje‑ali‑več, saj je sodobna umetnost stvar poljubne izbire, ki sega onkraj jezika samega, jezika umetnosti ali jezika kot takega. Le različna mnenja so namreč tista, ki vzpostavijo neko umetniško delo kot umetniško. Malik ‘sodobno umetnost’ povezuje s tako imenovano ‘anarhorealistično maksimo’, maksimo nedoločenosti. Z analitičnim pregledom umetniških izjav v zadnjem razdobju pride do rezultata, da umetniki dejansko želijo bolj politično umetnost. »Sodobna umetnost zamenjuje brezidentitetnost sedanjosti z lastno nedoločenostjo in postavlja svojo metagenerično skupnost kot neenotnost sedanjosti.« »Sodobna umetnost,« interpretira Delairre, »obstaja kot samoojačitveni ontološki zaključek, ki sedanjosti zanika koherenco.« Malik nadaljuje: »Sodobna umetnost je postnegacijska umetnost. Zato ne morem nasprotovati nepravici.« Ko izreče, da bi morala biti nova, ‘postsodobna umetnost’ »manj privatna, manj narcisistična, manj neavtentična, manj družbeno izolirana in manj odtujena od realnih okoliščin, življenja in tako dalje,« jo vzpostavi kot ljudska umetnost. Komune, skupina Medvedkin, Markerjevo učenje delavcev, da snemajo lastne filme. Horizontalizem. Deleuze in Guattari. Rizom. Droni. Učinkovit napad na Irak. Suhail Malik zapiše in pripiše Rancièrovi ‘umetnosti v režimu estetskega’ označevalec ‘estetika‑umetnost’. Ta za razliko od neposredne kritične umetnosti svoje temelje vzpostavlja na »grajenju zavesti o mehanizmih dominacije, s katerimi gledalca obrne v zavednega agenta svetovne transformacije.« Malik pravi, da je disenz kot umetniška metapolitična narava ena od možnosti razumetja postsodobne umetnosti. Lahka je pot sodobne umetnosti k političnosti v njeni možnosti distribucije čutnega, v njeni metapolitični razgrnitvi disenza, brez da bi se ozirala k specifičnim problemom. Ravno zato si ‘estetika‑umetnost’ spodmika tla pod nogami, saj onemogoča kakršno koli jasno politično akcijo, ko samoproducira nesporazum, ki je Rancièrov minimalni kriterij za politiko. Natančneje, nedoločenost ‘sodobne umetnosti’ in njena udomačena subverzija sta zopet vzpostavljeni kot kriterij izhoda iz taiste umetnosti, njuna metapolitična generalizacija pa kot pozitivni predznak. Če bi vaporwave torej razumeli kot metapolitičnost, »estetiko‑umetnost«, ki »gradi zavest o mehanizmih dominacije, s katerimi gledalca obrne v zavednega agenta svetovnega transformacije,« bi težili k reprezentacijskosti umetnosti, glasbe in tako dalje. Če bi vaporwave razumeli kot reprezentacijo, smo že v devetnajstem stoletju. Če bi njegove glitche znotraj ponovljenih pastišev glasbe iz osemdesetih let razumeli kot razpoke v kapitalističnem sistemu, dobimo Splav Meduze. Ali Rdeči parazol. Dobimo Mlekarico. Imamo vse, kar še verjame v moč reprezentacije. Akceleracionizem spodnaša prav tovrstno obliko reprezentacije. Ne, kar je, temveč kar bi lahko bilo. A to je že moč kapitalizma samega. Vzpostaviti produkt, ki ga še ni, a obenem že obstaja. Hipersticija kot ‘izpolnoverje’ (cf. ekscest). Verjetje v lasten obstoj, še preden ta zares obstoji. A ‘izpolnoverje’ (cf. ekscest) paradoksalno zahteva avtorja. In vaporwave bolj kot kaj drugega zahteva avtorja. A ravno toliko, kot ga ne zahteva več. Sekvencerji zgradijo house ali tehno komad. Boljši algoritmi vštejejo tu še drope in ponovne pogone. Akceleracionistična vzpostavitev čiste produktivnosti, landovske intenzifikacije bi na eni strani zahtevala ponovitev z razliko. Akceleracionistična vzpostavitev mehanizacije in landovska Singularnost zahteva mehanicistično ponovitev brez razlike. Zadnjo konsekvenco Bataillove misli Land izpiše takole: »Delčki se razgradijo, molekule razpadejo, celice odmrejo, organizmi izginejo, živalske vrste izumrejo, planeti so uničeni in zvezde izgorijo, galaksije eksplodirajo … dokler se nedojemljiva žeja celotnega univerzuma ne sesuje v temino in ruševine. Sijajna in rezka smrt se razteza preko vseh sonc, mrtva mati vseh bogov, globoka je njena predaja. Če smo narejeni, da ne obžalujemo ničesar – niti niča –, je nujno, da se ves upor smrti preneha. Kvari nas pohlep po preživetju in v naši bolesti je nit, ki nas pelje nazaj in nikamor, ker pripadamo koncu vesolja. Krči umirajočih zvezd so naša sifilitična dediščina.« Vaporwave kot umetniška forma ne more biti niti landovska reprezentacija zatona človeštva niti njena intenzifikacija. Land je za vaporwave nesmiseln avtor. Oziroma je vaporwave zanj nesmiselna entiteta. Kako namreč sploh misliti to neprihodnost? Vaporwave je, če se vrnemo k Maliku, s katerim smo govorili zgoraj, z vidika levega akceleracionizma obskurna umetnost. Marginalna tvorba na robu interneta, mimo katere tečejo tokovi informacij, najsi bo to bančni prenos, načrt za bombo ali ljubezensko pismo. Je še ena od umetniških točk brez izhoda. A mogoče lahko na podlagi problema vaporwava zaznamavamo vsaj problem levega akceleracionizma, ki kljub prislovičnemu zanikanju ljudske politike ravno slednjo v končni fazi tudi potrebuje, saj Malik vzpodbuja […]. Zato ne zavračajmo vaporwava po standardni dikciji zaradi njegove prislovične izpraznjenosti in estetske nevrednosti, temveč po novi dikciji njegove skoraj‑do‑limitne popolnosti reprezentacije. Levi akceleracionizem zahteva izhod. Zahteva, kar spekulativni materializem pravzaprav zanika. Resnico kot heglovsko kreacijo. V času, ko imamo tudi ostanki vodikovega atoma zavest, je svet prazna celota. Singularna vseenost.

Spisal: »Ostanek vodikovega elementa«.

http://remnantofahydrogenelement.tumblr.com/post/142305207486/antivejporvejv-menifejsto

Izdaja: