27. Jun 2018

ŠUM#9 / Kazimir Kolar: Kirurginja

Kazimir Kolar

Avtorica podobe: Anne de Vries

Petek zvečer. Predbožična večerja pri predstojniku. Predstojnikove večerje so narejene po istem vzorcu: viski, hrana, prva buteljka, druga buteljka, hrana, še več vina. Abstiniram, toda v glavi se mi začne vrteti od Zaldiarja, ki sem ga pogoltnila popoldne, preden sem opravila dve urgentni sekciji (obstruirana ledvična arterija in razlitje žolča), zato se odvlečem na kavč v dnevni. Tu je temno in poskušam umirjeno dihati. Vendar se vrtenje v glavi nadaljuje. Zakaj to vrtenje? Ponavadi ni bilo tako hudo. Ponavadi me je tableta samo rahlo peljala. Zavrtim se na bok, zavzamem embrionalno lego in poskušam zadremati. Pogovor v jedilnici počasi ugaša in ničesar ne zamujam. Luči se izklapljajo. Skušam se stopiti z notranjim valom omotice. Toda potem se na drugo stran kavča usedeta dve ženski. To sta precej bebavi bitji. Prepoznam ju po glasu – anestezistki s sosednjega oddelka sta. Ena izmed njiju je noseča in zato kar naprej čvekata o presejalnih testih. Da je preiskava nuhalne svetline trapast algoritem, ki na koncu ne da rezultata, ampak zgolj verjetnost, in da je negativno lažnih rezultatov pri odkrivanju Downa pet odstotkov, kar je grozljivo, če pomisliš. Ja, super, kaj takega. Seveda sta obe poročeni, z večimi otroki itd. Nato na veliko izpovedujeta svoje izkušnje z rojevanji in kako sta se mučili na porodni postelji. Kaj pa sta pričakovali, kozi zmešani? Sem jima jaz kriva, da sta nasedli na moško zgodovino in se nenadoma znašli v mreži tujih načrtov?

Zbudim se okoli treh zjutraj. Nekaj ni v redu. Na kozlanje mi gre. Poleg tega po zunanji strani levega stegna čutim metuljasto dotikanje, ki postaja čedalje bolj čvrsto, dokler se ne prestavim na hrbet in ob sebi zagledam predstojnikovo sedečo silhueto. To je šok, ne samo zame, tudi zanj. Tako glasno zavreščim, da ga odnese v zrak. „Zakaj pa to?“ me sprašuje, medtem ko po vseh štirih prilezem do predsobe in si v naglici natikam čevlje. Z desno roko se nekako naslanjam na ploskev ogledala, sicer bi padla. Cel prostor je ukrivljen in zožan in oprijemam se sten, ko se opotekam proti izhodu. „Poklical ti bom taksi,“ in „pomagal ti bom,“ mislim, da ga slišim reči, ampak sem tako zadeta, da v tistem trenutku nad mene pade temna zavesa. Ničesar več ne zmorem, moje roke so mrtve, prav tako noge. Povsem sem paralizirana. Predstojnikove roke me zgrabijo in nesejo nekam dol, vendar prisegam, da v njegovem pohotnem gibanju telesa začutim, kako se v njegovem nabreklem udu dviga sesirjeno seme.

Naslednji dan divjam po nakupih in na izhodu iz podzemne garaže skoraj podrem klošarja, ki drži napis POMAGAJTE MI, SEM NA SOCIALNEM DNU, NISEM ALKOHOLIK, deset minut kasneje pa v svoj voziček neusmiljeno mečem nakupovalni material in si nabavljam hrano za božično večerjo. Na koncu dobim sijajno idejo in v butiku poleg supermarketa kupim dva japonska noža. Prvi je namenjen za pripravo sušija in je ročno kovan po bušido metodi (tehnični list navaja 62 plasti/listov), kar pomeni, da je oster kot britev. Drugi je prav tako zastrašujoč: namenjen je za rezanje filejev, prevlečen z magnezijevo plastjo, pohvali se z nadstandardno specifikacijo (jeklo tipa 66-67 HRC) in stane dobrih 150 evrov. Ti dve umetnini bosta čudovito dopolnili mojo obširno zbirko kuhinjskih nožev.

Nato v garažni hiši zagledam debeluha, visok je približno 170 centimetrov in mora tehtati 120 kilogramov, kar ga po indeksu telesne mase uvršča v razred zelo debelih oseb. Vedno sem sovražila debele ljudi, še posebej moškega spola. Smrdijo mi. Ko jih dobim na mizo, se mi dviguje. Takrat razvijejo ogaben vonj in skoraj bruham, ko se prebijam skozi desetcentimetrski sloj podkožne masti, ko prebadam njihov peritonej in mišične fascije ali ko s protruzijsko cevko, po kateri je napeljana laparoskopska sonda, prebadam njihove medrebrne membrane. Edino veselje, ki sem ga v tem primeru občasno deležna, je, da kakšnemu „po nesreči“ zlomim rebro. Uživam v tistem zloveščem poku, ob katerem se nekateri študentje medicine sredi operacijske sobe sesedejo na tla.

Tega debeluha bi z velikim veseljem poklicala k sebi (pod pretvezo, naj mi pomaga zlagati vrečke s hrano), potem pa mu v prsni koš porinila nož za rezanje filetov. Tega ne bi nihče opazil, prostor je prazen in še preden bi kdo prihitel na pomoč, bi vrečke hitro zmetala v avto, se usedla za volan in odpeljala iz garažne hiše.

Popoldne preživim s kuhanjem brokolijevega namaza, vmes poslušam floridski waporwave, večino časa pa poležavam na kavču in tuhtam. Ob petih dobim predstojnikov SMS: Lepa si in pametna, vendar ne razumem tvojega ravnanja. Vse skupaj se mi zdi otročje. Odrasti, prosim te. Odpišem mu zelo hitro: DOTAKNI SE ME ŠE ENKRAT, PA TE BOM PRIJAVILA.

Po večerji veliko razmišljam o sebi. O svojem življenju in preteklosti. Moja bolečina je neznosna, še posebej huda je v osamljenih, mračnih dneh, ko se mi kar trga. Takrat si nadenem črn plašč, si pripravim kovček z najljubšimi noži in se odpravim v park. Najraje ob mraku, ko so sence na ulicah najdaljše. Ustavim se pri otroških igralih in opazujem igro otrok. Včasih zasledujem ljudi, ki osamljeno blodijo po obronkih parka in si domišljajo, da so varni. Sprehajalcem se poskušam približati na najmanjšo možno razdaljo. V nekaterih primerih jih vprašam po vžigalniku. Ali po poti v mesto. Tu pa tam se z njimi zapletem v klepet. Seveda nihče ne ve, kaj je v mojem kovčku, in nihče ne ve, kaj so motivi mojih sprehodov. Seveda se nikoli nič ne zgodi. Takšni sprehodi me po navadi pomirijo in ko neham tavati po nočnem parku, lahko v miru zaspim.

Že od nekdaj sem sanjala, da bi ubijala. Mogoče je to zaradi nadzora. Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave. Ne vem, kdaj so se začele te sanje. Mogoče med študijem medicine. Toda če pomislim malo bolje, že prej, pri mojih 12 letih. Takrat sem prvič zaklala kozjega mladiča. Ne hecam se. Živela sem na kmetiji – oče mi je pokazal. Sprva je bilo mučno, a sem hitro osvojila tehniko in izgubila tremo. Ubiti kozjega mladiča je enostavno. Ključno je, da žival ne zazna nervoze. Vse moraš delati hladno, brez čustev in razmišljanja. Vseeno pa moraš vzdrževati določen nivo osredotočenosti. Prav tako je pomembno, da izvedeš dovolj močan podolžni rez po vratni arteriji (najlažje je, ko mladiča nekdo pita z jabolkom, ker je takrat vrat lepo iztegnjen), potem žival pograbiš za zadnje noge in jo z glavo navzdol poneseš v posebno kad, kjer izkrvavi. V minuti kozji mladič izgubi zavest, po dveh minutah pa nastopi možganska smrt.

Svoje dni sem pisala kratke zgodbe. Take osladne. Govorile so o samospoznavanju in intimnosti. O plasteh duše. Pošiljala sem jih nekemu uredniku. Precej znanemu uredniku, verjetno ga poznate. Stavek manjka, mi je pisal nazaj. Kakšen stavek, sem ga vprašala. Začetni stavek, stavek, ki bralca izstreli v novo vesolje. Tako mi je odgovarjal, vsevedni urednik. Prvi stavek mora biti močan, bralca mora prikovati k tekstu. Takrat sem mu še zaupala in se nisem jezila. Spravila sem se v knjižnico, pregledala police s tujo in domačo književnostjo – stavka od nikoder. Začetni stavek, začetni stavek, sem si govorila. Toda v resnici je bilo vse kaotično. Ni bilo pravila, kako naj bi izgledal prvi stavek. Nekdo je začel s potnikom, ki zre v pročelje železniške postaje, spet drugi z „odločitvijo“ glavnega junaka, da bo žalil vesolje. Dolgo sem iskala stavek in po enem mesecu obupala. Nikoli ne bom napisala kratke zgodbe, sem si rekla. To je bilo preveč za mojo znanstveno dušo. Zopet sem pisala uredniku. To je bilo zadnje pismo, tako sem se odločila. Z njim sem bila zelo iskrena. Povedala sem mu, kaj počnem v življenju. Da ljudem odpiram trebuhe in jim popravljam notranje organe. Da rešujem življenja. Da sem abdominalna kirurginja, osamljena duša, ki bi se rada izpovedala. Urednik se je hitro odzval. Potem pa napišite o tem, kaj doživljate v službi. Napisal mi je, če se lahko dobiva, in mi zagotovil, da mi bo izdal zgodbo.

Seveda sem mu nastavila past. Potem sem mu napisala zgodbo, v kateri ga omamim in nezavestnega razrežem na koščke, njegove telesne ostanke pa raztresem okrog glavnega mesta v državi, tako rekoč po avtocestnih odsekih. Vse sem zapisala zelo natančno in podrobno. Upam, da sem mu za tisti dan pokvarila apetit – ni mi odpisal nazaj.

Vem, dragi bralec, kaj si misliš o meni. Toda po drugi strani vem, česa si želijo moški. Znam si predstavljati, kaj si predstavljajo, da bi počeli z mano. To jim piše v očeh, ko zjutraj na oddelku vpisujem stanje njihovih drenov in diurezo.

V nedeljsko nočno vstopim zelo impulzivno. A hkrati mirno. Mirna sem kot morje. Pripravljenost je vse. Najprej pregledam vse oddelčne sobe z bolniki, potem eni izmed sester naročim, naj mi v kabinet dostavi vse temperaturne liste pacientov. Pregledam jih v desetih minutah, nato se zaprem v anestezijsko lekarno. Najprej z desetmililitrsko brizgo potegnem 2 enoti kalija in ga razredčim s Hartmannovo raztopino. Nato v manjši brizgi pripravim še bakterijsko suspenzijo s smrtonosnimi stafilokoki. To bi moralo zadostovati.

Ob desetih, ko sestre ugasnejo luči, stopim v operacijsko, iz predala izbrskam skalpel, potem z medicinskim vozičkom vstopim v sobo 7 in zbudim pacienta. Pod pretvezo, da je treba očistiti abdominalni dren, v plastično cev napravim vreznino, vanjo vstavim iglo in izbrizgam pripravljene bakterije. Potem se pacientu prijazno zahvalim, mu zaželim lahko noč in ugasnem luč. V sobi štiri je stvar še enostavnejša. Luč je že ugasnjena, zato tiho vstopim v prostor in izklopim respirator. Pacient je afazičen, ker je v umetni komi. Tudi v šestki gre gladko – pacient bere pod drobno nočno svetilko. Najprej se ustraši, zato ga pomirim in mu s prijaznim glasom razložim, naj se ne pusti motiti. „Prav,“ reče, jaz pa preverim pretoke na infuzijski črpalki in – ups – v vrečo z infuzijo izbrizgam kalij ter naglo izginem iz sobe. Bralec ne ve, da je pravkar umrl, še lahko noč mi zaželi.

Ko končam z delom, si na oddelčnem pultu sposodim ključ predstojnikovega kabineta. Odklenem ga, potihem vstopim vanj, prižgem luč in nad mizo na steni z rdečim flomastrom napišem:

PES SMETARSKI. Nato zapustim kabinet, ga zaklenem, vendar se na hodniku spomnim, da bi morala še nekaj dodati. Vrnem se in pripišem še tole: BOG ODPUŠČA. JAZ NE.

Spet v svojem kabinetu. Vse je šlo gladko. Zaklenem se in si na radiu nastavim klasično glasbo. Beethovnove klavirske sonate. Vse se bo izšlo. To noč bodo na oddelku umrli trije moški. Prvi se bo zadušil v spanju, ne da bi se tega zavedal, drugemu bo odpovedalo srce, tretji bo padel v sepso in bakterijska okužba se bo s krvjo razsejala po celem telesu. Bolnik s tako oslabljenim imunskim sistemom lahko živi le nekaj ur, mogoče še manj. Nobena zdravila ne bodo pomagala, to dobro vem, smrt bo neizogibna.

Dve zjutraj je. Svetloba nad mestom rumeno krvavi in z neba letijo snežinke. Neznanska milina se me loteva, nekakšna tiha radost. Ne briga me razbijanje po mojih vratih, kriki in pozivi, prav tako ne telefonsko zvonjenje in moledovanje medicinskih sester. Vse to je nepomembno. Moram se malo spočiti in pripraviti. Dolga noč je pred mano. Umrlo bo še nekaj pacientov na tem oddelku, to je šele začetek.

Toda do takrat me čaka še veliko dela.