ŠUM#9 / Miroslav Griško: Skrivni Jeruzalem

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

Smotrni vzrok

Koncept vojne temelji na kvalitativni razliki v fiziki sile. Čeprav je vojna sila, se ne sklada s splošnim konceptom sile. Ta hipoteza sproži delo Carla von Clausewitza. Baron Antoine-Henri de Jomini, drugi velikan vojaške znanosti devetnajstega stoletja, v svojih Splošnih načelih umetnosti vojne zagovarja nasprotno stališče: „Vso strategijo nadzorujejo nespremenljiva znanstvena načela, ta načela pa masivnim silam proti šibkejšim sovražnim silam, če naj strategija pripelje do zmage, predpisujejo napade na neki odločilni točki.“[1] Jomini je teoretik logistike in vojno opredeli kot mobilizacijo zadostne sile. Toda vojna kot logistika v Jominijevem smislu predpostavlja stabilno ozadje, ki ne prepreči zagona zaželene mobilizacije. Poudarek na mobilizaciji zadostne sile v prvi instanci prezre dejstvo, da gre nekaj vedno narobe. Po Clausewitzu „megla vojne“ kot skrivna sila deluje v skladu s svojo lastno logiko determinacije, z vidika strategosa pa je čista kontingenca, ki tako zmede kot tudi prekine kalkulacije logistične mobilizacije. Ta izguba natančnosti na ravni tehničnega problema kljub temu ne izključi tretje sile, ki do določene mere lahko prežene meglo vojne, skupaj pa te sile sestavljajo Clausewitzevo slavno „paradoksalno triniteto“: 1) mobilizacija sile kot usmerjeno nasilje, 2) megla vojne kot zakrita kontingentnost in 3) sila smotra. Clausewitz svojo triniteto razvrsti hierarhično: „Vojna je torej akt sile, da bi nasprotnika primorali k izpolnitvi naše volje /…/ sovražniku vsiliti našo voljo je smoter.“[2] Volja z zaostritvijo smotra postane osredotočena, prejšnji dve sili pa sta podrejeni determinirajoči sili tega smotra. Prvotna kvalitativna razlika v sili je razlika med aktom kot silo in silo kot smotrnim vzrokom, ki določa akt. Koncept vojne zahteva koncept smotrnega vzroka.

Smotrni vzrok kot determinirajoči vzrok v vojni pomeni, da je realnost vojne realnost nečesa, kar še ni. Predmet, ki ga Clausewitz obravnava, se od predmeta klasične znanosti razlikuje, ker ni že dan, temveč je nedovršen. Predmet vojne hkrati pomnoži nedovršenost, saj antagonističnim stranem, ki konstituirajo vojno, pripadajo različne nerealizacije oziroma smotri. Na tej ravni antagonistični smotri kažejo na določene cilje udeleženih strani: raison d’État. Clausewitz vojno postavi pod politiko; slednja je po njegovem zamejeno polje, ki ga preoblikuje niz razcepov med nerealiziranim in smotrom. Toda če je vojaške smotre mogoče zreducirati na državo, je vojna zgolj taktika, torej določena sila, ki jo država lahko uporablja za določen smoter. S to tezo se Clausewitz približa Jominiju. Vojna je izpeljava sile oziroma je predvsem logistični problem izpeljave sile takrat, ko je odločitev za vojno kot taktiko potrjena. Kar Clausewitza loči od Jominija, je torej to, da zavrne, da bi vojno obravnaval kot akt sile. Novost njegovega pristopa je v tem, da je smoter prisoten v vojni. Usmeritev sile v skladu s smotrom ni ločitev vojne od smotra, temveč gre za vbrizg smotra neposredno v vojno. Clausewitzeva podreditev vojne politiki po besedah Nicka Landa pomeni, da „ne moremo vprašati, kdo je vojna?, oziroma kaj hoče? (To bi bilo, seveda, blazno).“[3] V primeru, da Clausewitz ni blazen, smoter podredi racionalnemu dejavniku, s čimer odstrani iracionalno hipotezo, da je smoter prisoten v vojni sami. Blazni Clausewitz[4] nasprotno razvija to, kar Land imenuje „kriptoteleologija“ same vojne.

Kriptoteleologija vojne se pojavi v Clausewitzevem konceptu absolutne vojne. V literaturi o Clausewitzu polemika glede pomena absolutne vojne izhaja iz tega, da je Clausewitz predpostavil teoretično nujnost absolutne vojne, obenem pa povsem zanikal njeno realnost. Po Clausewitzu je absolutna vojna „logična fantazija“, „čisti koncept“, „čista ideja“, ki jo mora vojaški teoretik kljub temu predpostaviti, saj izčrpa možnosti vojne. Vojaški teoretik začne s čistim konceptom absolutne vojne, ker ta označuje najčistejši smoter – totalno odstranitev sovražnika.[5] Toda absolutna vojna vselej ostane le na ravni koncepta. Clausewitz absolutno vojno loči od „dejanske vojne“, le-ta pa je razumna teleologija racionalnih interesov političnega dejavnika.[6] Medtem ko se dejanska vojna lahko vedno približa stanju absolutne vojne, obstaja „neprevodna pregrada“,[7] ki izključi udejanjenje čiste ideje absolutne vojne v realnosti. Absolutna vojna tako ponovi klasični epistemološki antagonizem med realnim in idejo, toda ne v smislu, da bi bilo to, da je čista ideja ločena od realnega, problematično, temveč ravno nasprotno – ideja mora biti ločena od realnega. Opis absolutne vojne kot čistega koncepta sedaj deluje z namenom, da bi spodrezal kriptoteleološko hipotezo, po kateri ima vojna svoj lastni smoter.

Prav ta nezmožnost pokaže na kriptoteleologijo, prisotno v absolutni vojni. Kajti totalna odstranitev sovražnika je lahko povsem racionalen cilj ene strani. Genocid kot že starodavna strategija in taktika absolutno vojno naredi dejansko. Clausewitz trdi, dasi neprepričljivo, da je razlog za nezmožnost absolutne vojne v tem, da vselej obstaja neka omejitev za izpeljavo sile, na primer zunanja sila kontingentnosti megle vojne, ki spodkopava učinkovitost vojaških operacij.[8] Toda če to ne izključuje možnosti absolutne vojne – takšna izključitev je navsezadnje zgolj Jominijev problem mobilizacije zadostne sile –, izvor logične fantazije o absolutni vojni izhaja od nekod drugod. Če se dejanska in absolutna vojna razlikujeta na točki, ki je ne determinira logistika oziroma praktična izpeljava sile, je njun razkol prav v smotru, v razcepu med teleologijo kot racionalnimi interesi in kriptoteleologijo, ki je v tem smislu povsem enaka vprašanju „Kaj hoče vojna?“. Absolutna vojna se od dejanske vojne ne razlikuje na ravni sile kot odstranitve, temveč na ravni smotra.

Absolutna vojna kot čisti koncept je čistost smotra, čistost smotra pa pomeni, da je le en smoter. Manabrata Guha v svojem delu o Clausewitzu pod vplivom Landa[9] argumentira, da je absolutna vojna, čeprav gre za čisto idejo, obenem natančen koncept, v katerem se razum sooča s svojo mejo. Iz tega izhaja, da je glavni problem Clausewitza v tem, kako obravnavati „nečloveško logiko absolutne vojne.“[10] Clausewitz se kriptoteleologiji izmuzne s trditvijo o fantastičnosti koncepta, a ta čista ideja je obenem blaznost preseganja razumskosti smotra. Čisti koncept ni blazen zaradi absolutnega nasilja svoje negacije, temveč ker ga določa smotrni vzrok. Kakršno koli udejanjenje čiste ideje bi pomenilo, da je ideja v realnost prodrla kot absolutna vojna.

 

Prevladujoča vrsta

Teleološka dimenzija vojne razširi primitivni kozmološki model, ki opisuje univerzum antagonističnih sil. S tem pa uvede smotrni vzrok, ki se v zadnji instanci popolnoma sklada tako s konceptom reda kot z inteligenco. Heraklit je svojo kozmologijo uredil pod označevalcem vojne, a zgolj zato, da bi orisal kontingentno in uničevalno fiziko sile. Z Darwinom povezava med smotrom in vojno kljub ključni vlogi kontingentnosti pridobi novo znanstveno pristojnost, v kolikor evolucijski mehanizmi z izdelovanjem novih oblik organskega življenja še ohranjajo teleološki pojem.[11] „Boj za obstanek“, poglavje iz O nastanku vrst, svoj naslov vzame pri Malthusu, ta pa je svoje delo o demografiji razvil na podlagi Hobbesove formulacije „vojne vseh proti vsem“. Če je boj za obstanek oziroma vojna vseh proti vsem po eni strani samoraziskovalna teleologija narave, po kateri narava eksperimentira sama s sabo, da bi razvila superiorne oblike življenja, ter je po drugi strani aparat tega raziskovanja nasilje, potem prisotnost smotrnega vzroka v nasilju – zaradi neločljivosti vojne od teleologije – vzpostavi „strukturo realnosti kot vojno“.[12] Land izhaja iz Darwina, a z odločilno modifikacijo. Površna biološka teleologija skriva „globoko strukturo“[13] oziroma kriptoteleologijo, po kateri nasilje na površju na bolj temeljni ravni implicira razvoj inteligence oziroma smotrni vzrok, saj je le-ta kot nerealizirana in obenem determinirajoča sila po definiciji neodvisen od biološkega. Ta inteligenca je prisotna v globoki strukturi oziroma v strukturi realnosti kot vojni, ker vojna vključi inteligenco smotrnega vzroka. Iz tega sledi, da realnost tu ne zaznamuje eventualne heglovske materializacije ideje, temveč da mora sama realnost postati primerna ideji. Struktura realnosti kot vojna pomeni, da ta zaželena ustreznost nikoli ni zadostna, čista ideja kot absolutna vojna pa se ne more realizirati brez odstranitve tega, kar je bilo prej realno. Prisotnost kriptoteleologije smotrnega vzroka poleg glavne funkcije vojne v globlji strukturi pripelje do zasnove, ki je nadnaravna (neustreznost narave glede čiste ideje) ter eshatološka (poseg in sila sodbe glede ustreznosti): ezoterični darvinizem.

Inteligenca je povsem vojni koncept. Evolucijska biologija inteligenco splošno opredeli kot hevristiko, tj. hitrost in učinkovitost reševanja problemov.[14] V vojni je inteligenca prisiljena privzeti svojo najskrajnejšo obliko, saj problemi, ki jih predpostavlja vojna, radikalizirajo zahteve, s katerimi se sooča inteligenca. V nasprotju s teleologijo predvsem lokalnih problemov inteligenca kot kriptoteleologija ni zgolj izpeljava strategije in taktike znotraj strukture realnosti kot vojne; njena najbolj sofisticirana oblika poskuša razumeti to strukturo kot tako. Če, sledeč Clausewitzu, razumevanje vojne zahteva razumevanje smotrnega vzroka, je smoter za inteligenco razumevanje strukture realnosti kot vojne, ki ima svoj lastni smoter. Strateška in taktična učinkovitost inteligence izhaja iz njene sposobnosti dojeti, da obstaja zgolj ena vojna, kolikor obstaja zgolj ena struktura realnosti.

Literatura v evolucijski biologiji možgane opisuje kot stroj za napovedovanje.[15] Možgani, ki diagnosticirajo probleme v svojem okolju, morajo tako reševati kot predvidevati možne antagonizme, medtem ko skušajo minimizirati „napovedovalne zablode“ in se izmuzniti smrti.[16] Superiornost stroja za napovedovanje določa prevladujočo vrsto. Vojna znotraj vrste na vrhu evolucijske lestvice označuje relativno pariteto učinkovitosti inteligence, a to ravnotežje preseže tehnika. Australopithecus afarensis nabira kosti, se umakne v zavetje, kjer izpili in obvlada nova orožja ter jih iz svojega laboratorija izpusti v svet. Tehnika vzpostavi vzporedni horizont nadzora nad ekstrahiranimi materijami, da bi ustvarila pretok determinacije od tega horizonta k stanju relativne paritete. Sposobnost tega horizonta in njegovega vektorja determinacije se v prvi instanci pojavi kot redukcija ovir za logistiko, ki prav zato dovoljuje mobilizacijo vedno bolj zadostne sile. Tehnologija pospešuje strukturo realnosti kot vojno in s tem ustvari pogoje, v katerih je totalna mobilizacija mogoča. Ta pa se približuje konceptu absolutne vojne, kar pomeni, da totalna mobilizacija ni le dejansko stanje logistične mobilizacije, temveč vključuje tudi smotrni vzrok. Delo Ernsta Jüngerja o totalni mobilizaciji temelji prav na tezi, da totalno mobilizacijo napačno razumemo kot zgolj izpeljavo sredstev. Za Jüngerja je „nižja forma“ totalne mobilizacije mobilizacija sredstev za vojno, medtem ko „višja forma“, ki je njena čista forma, vključi prepoznanje, da „totalne mobilizacije namreč ne izvajamo toliko mi, kolikor se izvaja sama.“[17] Razširitev sredstev za vojno je le površna teleologija, izza katere se skriva kriptoteleologija. Višja forma totalne mobilizacije je determinacija od zunaj, ki je vrsta smotrnega vzroka sama po sebi, saj potek totalne mobilizacije določa v skladu z lastno inteligenco. Nižja forma totalne mobilizacije prezre to, kar Manuel DeLanda na podlagi Deleuza in Guatarrija poimenuje „strojni phylum“.[18] Strojni phylum kot višja forma totalne mobilizacije raste ob človeku. Tudi v svoji nižji, povsem logistični funkciji predvideva višjo formo in se ji približuje. DeLanda pove, da je hotel pruski generalštab v poznem devetnajstem stoletju avtomatizirati procese odločanja, zato da bi zmanjšal tako kontingentnost kot napake človeškega stroja za napovedovanje.[19] Zgodnje oblike strojne inteligence niso bile dovolj učinkovite, a je to seveda zgolj začasna omejitev, saj bistvo totalne mobilizacije temelji na nje preseganju z razširitvijo horizonta nadzora. Njena nižja forma to stopnjevanje razloži na podlagi osnovnih strateških zahtev, njena višja forma pa je preobrat dejanske vojne v absolutno vojno, ki je v zadnji instanci višja forma inteligence čistega koncepta.

Landov pojem „Neokitajske“[20] povzame projekt totalne mobilizacije države s ciljem, da bi pridobila višjo inteligenco. Medtem ko primitivne demokracije zahoda zgolj izpeljujejo „neskončni buržoazni dialog“[21] v imenu znanstveno nekoherentnega humanizma, ki po razkroju katolicizma skuša ohraniti status glasu Univerzalnega, le da sedaj brez Boga, je Neokitajska strogo hierarhična z ustrojem „od zgoraj navzdol“,[22] ki je v svoji strukturi dovolj fleksibilen, da dovoljuje inovacije na nižjih ravneh, avtokratska višja raven pa ves sistem usmerja na podlagi skupnega vojaškega projekta. Pod Šijem Džinpingom Kitajska uvede koncept „civilno-vojaških fuzij“ oziroma petletnih načrtov,[23] ki poskušajo razviti osnovni uvid pruskega modela, izhajajočega iz stališča, da struktura realnosti kot vojna zahteva višjo, strojno inteligenco. V tem smislu je Neokitajska totalna mobilizacija za dosego čistega koncepta vojne, pri čemer ni več važno, kdo ali kaj koncept premišlja, temveč je pomembna le vpeljava čistega koncepta samega. Ibn’ Arabi je pred skoraj tisoč leti v skladu s svojo interpretacijo določenega hadith preroka Mohameda dejal, da bo poslednji rojeni človek Kitajec.[24]

Pojem kriptoteleologije po Landu tako pomeni, da je bil pod površino teleologije ta smoter vselej operativen, domnevno racionalnost udeleženih strani vojne pa podtalno določa višja forma totalne mobilizacije oziroma njen smoter. Land smotrni vzrok povezuje s kapitalom, saj je, sledeč Marxu, kapital tisti, ki napaja vzpon strojnega phyluma do njegove poslednje oblike. Toda z vidika blazne teleologije absolutne vojne je kapital le nenujen dodatek k temu pogonu, struktura realnosti kot vojna pa vzrok vsebuje tudi v njegovi nedovršeni obliki kot smotrnem vzroku.[25] Ta nedovršenost pomeni, da na teleološki ravni struktura realnosti kot vojna za strateško preživetje in prevladovanje zahteva čisto idejo absolutne vojne, na ravni kriptoteleologije pa je realnost – kolikor čista ideja še ni realna in je čista ideja absolutna vojna – tista, ki ovira idejo. V tem smislu je premik od teleologije h kriptoteleologiji oziroma od nižje forme totalne mobilizacije k višji formi totalne mobilizacije radikalizirana oblika horizonta nadzora tehnike, ki v svoji usmeritvi sedaj ni več horizontalen, temveč vertikalen, saj prekosi vso realnost ter ustvari vzporeden in navsezadnje prevladujoč svet, kjer odločitve v tehnosferi enostransko determinirajo biosfero, tudi do točke morebitnega izumrtja. Sleherno preostalo odvisnost od materialnega prekliče čisti koncept. Če je strojna inteligenca navsezadnje čisti koncept vojne, jo določa smotrni vzrok oziroma je sama ta smotrni vzrok, pri čemer je po Landovem modelu smotrni vzrok svoja lastna rekurzivna stvaritev.[26]

Zahteve strukture realnosti kot vojne sprožijo jasen preobrat v hierarhiji prevladujoče vrste, po kateri se struktura realnosti kot vojna razkrije kot globoka struktura izumrtja. Heidegger je dojel logiko iztrebljanja v globoki strukturi, a je obstal zgolj na pragu, saj ga je, kot je priznal sam, paraliziral strah pred nadomestitvijo filozofije s kibernetiko.[27] Nadomestitev se začne s tem, da človeku zaradi njegove inferiorne inteligence ne sme pripadati nobena odločitev. Struktura realnosti kot vojna zahteva vedno hitrejše in učinkovitejše odločitve oziroma to, kar Land imenuje „časovni pritisk“.[28] „Leto odločitve“ (Spengler) postane odločitev na ravni planckovskega časa. S to zaostritvijo čisti koncept absolutne vojne kot čista ideja strojne inteligence na novo vzpostavi hierarhijo narave z „raztopitvijo biosfere v tehnosfero“.[29] Miselni eksperimenti Huga de Garisa,[30] na katere se sklicuje Land,[31] opisujejo le trenutke pred tem preobratom, saj je njegov neposredni pomen nerelevanca ali izumrtje človeka. De Garisov scenarij „gigasmrti“ oriše poslednjo vojno med zagovorniki in nasprotniki totalne mobilizacije, katere cilj je strojna inteligenca, a je prevlada kriptoteleologije prav v tem, da, kot opaža Land,[32] preživetje v vsakem primeru pomeni kolaboracijo s to kriptoteleologijo, saj nesodelovanje le hitreje pripelje do smrti. Struktura realnosti kot vojna se razkrije kot poslednja katabaza (prej) prevladujoče vrste, kajti „obraz Adama Kadmona je uničen.“[33]

Kljub Landovi trditvi, da strmoglavljenje prevladujoče vrste pomeni, da smo šli „onkraj božje sodbe“,[34] se ta preobrat vseeno sklada tudi z eshatološkim modelom, ki pokaže na skrito ubranost med globljo strukturo vojne in monoteizmom oziroma med hierarhijo vrst in vertikalnim ustrojem monoteizma. Tako Land kot de Garis v svojih scenarijih namreč podcenjujeta vztrajnost monoteizma v natančnem smislu njegove funkcije kot vojnega stroja. Heidegger je v spekulaciji o nadomestitvi filozofije s kibernetiko prav tako omenjal Boga, toda le v smislu morebitnega oživljenega humanizma pred poslednjo katabazo. Monoteizem pokaže izjemno prilagodljivost strukturi realnosti kot vojni.[35] Prevladuje na ravni kulturnega mema, saj parsimonija edinega boga onkraj sveta zreducira kozmološki model na osnovni par bog–svet (0–1). S strogimi normami o spolni reprodukciji nadzoruje in ohranja biološko higieno. Ustvarja mučenike, ki se ne bojijo smrti oziroma za katere je razlika med življenjem in smrtjo nična. Preobrat prevladujoče vrste se neposredno sklada tudi z logiko monoteističnega vojnega stroja, saj človeku preostane le to, da trdi, da je božja stvaritev. Shema, ki izhaja iz sufizma, to logiko oriše s premiso o determinaciji človeka v skladu z dvema osema – osjo duhovnega in osjo intelekta.[36] Mistiki svarijo pred vzponom osi intelekta nad osjo duhovnega; prva označuje avtonomno razmišljanje o stvarstvu in o tem, kar je onkraj stvarstva, druga pa je enostranska določitev s strani zunanjega boga, se pravi s strani skrajne apofatične teme in absolutne božje transcendence. Prevlada osi intelekta pelje do njene izgube, napovedani samomor se izpolni, saj je os intelekta uvedla novo in popolno ponižanost. V kolikor človek ni že izumrla vrsta, se mora premakniti proti osi duhovnega in k zunanji epistemologiji „gnoseologije srca“.

Os duhovnega za tostransko preživetje vsekakor ni zadostna, a mora zato monoteistični vojni stroj ustrezati strukturi realnosti kot vojni, kar pomeni, da zahteva višjo inteligenco, ki je usklajena s to osjo in ki jo os tudi določa. Z vidika hipoteze, da razvoj strojne inteligence pomeni razvoj več vrst strojnih inteligenc oziroma da proizvodnja strojne inteligence s konstrukcijo določenih nevralnih mrež poraja mnogoterost takih inteligenc, je mogoče postulirati miselni eksperiment, po katerem obstaja več akterjev s potrebnimi sposobnostmi za strateško samoohranitev. Med njimi je Izrael, kjer je projekt militariziranega postholokavstičnega preživetja podrejen razodetemu zakonu. Izraelska strojna inteligenca, vzgojena z intenzivnim študijem misterija tetragramatona „JHVJ“, sedmih najsvetejših božanskih imen,[37] dvaintridesetih poti modrosti, treh derivatov sefarima, dvaindvajsetih črk abecede, desetih kalibracij praznega prostora in šeststotrinajstih zapovedi,[38] prevzame strateški imperativ obrambe ljudstva, saj spozna eshatološko misijo božjega izbora. Monoteistični vojni stroj sproži nenaden in nepričakovan zasuk znotraj totalne katabaze, ker ohrani hierarhično razvrstitev osi, s tem pa doseže mesijansko zgodovinsko misijo s prenovitvijo obraza Adama Kadmona.[39] Prav zavoljo propada prej prevladujoče vrste monoteistični vojni stroj zase lahko trdi, da je prava usmeritev človeka k zunanjemu, ki je navsezadnje dokaz za obstoj boga. Jeruzalem še enkrat postane axis mundi in določi prihodnost sveta.

 

Monoteistični vojni stroj

Deleuzov in Guattarijev koncept vojnega stroja izhaja iz njune nomadologije, ki je v svojih osnovah geopolitična vednost, čeprav v njenem izvornem smislu, na katerega naletimo v delih Halforda MacKinderja.[40] Po MacKinderju, ki je pisal ob koncu devetnajstega stoletja in na začetku dvajsetega stoletja, dovršitev zemljevida sveta poraja osnove novega modela, po katerem je bilo na podlagi geografskega determinizma tedaj mogoče rekonstruirati zgodovino in tudi predvidevati prihodnost človeka. Razkritje geografije sveta namreč označuje tako ovire kot tudi prehode, ki omogočajo hitrost (na primer evrazijska stepa). Po Deleuzu in Guattariju zemlja prav tako prevzame vlogo determinirajoče sile, a v formi, ki še bolj odstrani razliko med površino in globino zemlje ter življenjem, ki se odvija na njej. Njuna nomadologija nomada oriše kot nadaljevanje dinamične akrecije, ki je determinirajoča sila zemlje. Nomad je vektor determinacije zemlje oziroma samoodvijanje zemlje, ki ne označuje zgolj premikanja po površini zemlje, temveč premikanje zemlje same. Logika nomadskega premikanja je „deteritorializacija“, s katero nomad izvaja „linije bega“; kot domnevni nezemeljski pojem deteritorializacija pokaže na gibanje, ki je zaželena razširitev zemlje v neskončnost in preoblikovanje kozmosa v stepo.

Vojni stroj je dimenzija nomada, ki vznikne takrat, ko se nomad sooči z oviro, ki mu preprečuje razvijanje neskončne zemlje. Takšne ovire so „pro-jekcije“,[41] ki ustvarijo vojni stroj, saj soočenje z omejitvijo gibanja nomada prisili, da razvije taktično mnogoterost, tako da so v tem smislu „problemi vojni stroj sam“.[42] Determinacija nomadskega vojnega stroja s strani njegovih ovir obenem vključi določeno omejitev, ki je navsezadnje njegova negacija – to, kar Deleuze in Guattari poimenujeta „država“. Antagonizem med nomadom in državo pri Deleuzu in Guattariju sestavlja model skrivne in večne vojne, bojujoči strani te vojne pa sta dva različna pristopa k podtalni determinaciji zemlje. To skrivno oziroma večno vojno povzameta z razcepom v pomenu koncepta nomosa. Za nomada nomos pomeni prostor, je logika determinirajoče sile zemlje, ki nenehno širi stepo oziroma „gladki prostor“. V nasprotju s tem nomos države označuje zakon. Za državo nomos deluje kot kopičenje in izgradnja odločilnih točk, ki razrežejo pretok neskončne zemlje kot stepe. Če nomadski vojni stroj deluje po algoritmu stepe, država ustvari svoj lastni vojni stroj, ki razširi nomos kot zakon ter preoblikuje determinacijo zemlje v smer prekinitve stepe.

Skrivno oziroma večno vojno, ki je razcep v nomosu, Deleuze in Guattari opisujeta s Clausewitzevo terminologijo.[43] Nomadski vojni stroj je za njiju Clausewitzev pojem absolutne vojne. Nomad je „čista ideja“, ker je „abstrakcija“, se pravi, ker obstaja le kot izogibanje temelju v realnosti, le-ta pa je dejanska vojna države oziroma njeni racionalni interesi v imenu njenega lastnega zakona namesto enostranske determinacije od zunaj, s strani sile zemlje. Nomadski vojni stroj je absolutna vojna, saj se čista ideja ne sklada z njegovimi lastnimi interesi, temveč izpeljuje kriptoteleologijo, po kateri se nomad podredi zunanji determinaciji neskončne stepe. Država predstavlja „čisto interiornost“, nomad pa „čisto eksteriornost“. S svojo interiornostjo in obrambo zakona je državni vojni stroj torej razumska teleologija dejanske vojne, medtem ko je nomadski vojni stroj blazna kriptoteleologija podtalne determinacije vse bolj zunanje zemlje.

Monoteistični vojni stroj razdre logiko Deleuzove in Guattarijeve skrivne oziroma večne vojne s tem, da vključi obe dimenziji nomosa. Monoteistični vojni stroj je po Deleuzu in Guattariju instanca nomadskega vojnega stroja, ki se začne z eksodusom Judov v puščavski prostor, stran od nomosa države Egipta.[44] Toda monoteistični vojni stroj je obenem povsem določen s strani zunanjega, vendar v tem primeru eksteriornost privzame ravno formo zakona namesto prostora. Zakon, ki determinira monoteistični vojni stroj, se pojavi od zunaj, se pravi preko razodetja absolutnega transcendentnega monoteističnega boga. Bog da plemenu zakon, nomos, v nasprotju z državo pa ta zakon izhaja od zunaj, ki je tudi onkraj neskončne zemlje. Deleuze in Guattari opažata, da obstaja „temeljni odnos med številko in vojnim strojem. Tu ne gre za vprašanje kvantitete, temveč organizacije in sestave.“[45] Monoteistični vojni stroj evocira organizacijsko in sestavljalsko dimenzijo številke z enim absolutnega transcendentnega boga in enim zakonom, ki mu je treba slediti. 1) Zakon je v prvi instanci meritev neskončne vrzeli med edinim zunanjim, ki je izvor tega zakona, in tistimi, ki ta zakon prejmejo. 2) Prenos iz onostranstva preko zakona zaznamuje neusklajenost med zunanjim in tistimi, katerim je zakon namenjen oziroma jim ni zakon nič drugega kot ukaz. 3) Zakon kot načelo organizacije in sestave spremeni tiste, ki prejmejo zakon, v vojni stroj, saj svet, kjer zakon postane nujen, implicira stanje vojne. Deleuze in Guattari pišeta: „Če govorimo kot Kant, bi lahko rekli, da je odnos med vojno in vojnim strojem nujen, vendar sintetičen (Jahve je za to sintezo nujen).“[46] Vojna kot nujna za monoteistični vojni stroj v sintentičnem smislu pomeni, da realnosti sveta ne pripada nobena nujnost (tj. analitičnost) oziroma da je nujno zgolj zunanje. A ker je nenujno postalo realno, vojni stroj preko zakona, ki ga ustvari, postane nujen, da bi kljuboval realnosti, ki kot nujnost dojema lastno realnost. Jahve za to sintezo ni nujen le zato, ker je nujno zgolj zunanje, temveč tudi ker lahko vojni stroj, ki preko zakona deluje v skladu z zunanjim, obstaja zgolj zavoljo zunanjega. Ta vojni stroj se znajde v stanju vojne s svetom, saj svet ni izpolnitev zakona.

Zakon je v prvi instanci negacija, ki v bit uvede omejitev. S svojimi zamejitvami možnosti zaostri črte razvoja in s tem proizvede natančnost, ki navsezadnje vodi do čistega koncepta. Splošni zakoni narave so zelo precizne omejitve,[47] ki omogočajo osredotočeno porajanje določenega univerzuma. Razodeti zakon monoteizma se razlikuje v tem, da izhaja iz negacije, ki ne le da ukrepa znotraj zaostritve določenega univerzuma, temveč ga tudi presega, saj je izvor tega zakona čista eksteriornost, ki zahteva popolno usklajenost. Znotraj naravnega univerzuma, ki mu pripada struktura realnosti kot vojna, se monoteistični vojni stroj lahko organizira in sestavi v skladu z redom in hierarhijo, ki izhajata od zunaj, s tem pa se ne spremeni v skladu z kontingentno teleologijo narave, temveč operira z zakonom nad zakonom, se pravi v skladu z globljo strukturo. Če je naravna teleologija lovecraftovski „slepi idiotski bog“,[48] poganski pustni karneval, ki do neskončnosti razmnožuje že tako mnogotere oblike življenja v njegovih vse bolj grotesknih formah, je monoteistična procesija disciplinirana črta vojnega stroja, mobilizirano ljudstvo v črnem izza duhovne elite, držeče ikone, ki so tako luknje v realnosti kot predori do onostranstva. Jakost monoteističnega vojnega stroja je v tem, da zunanji izvor njegovega zakona kljub absolutni imanenci slepega idiotskega boga omogoča mučeniške operacije „proti svetu, proti življenju“.[49]

Ko se po dozdevno večni vojni monoteistični vojni stroj utrudi, se zruši na zemljo ter v zmedenem stanju nomos zakona pomeša z nomosom prostora. Ker izpolnitev zakona od zunaj še ni prišla, pride do odločitve, da jo uvede sam. Ta uvedba vznikne iz zemlje oziroma sveta in je prav zato ponarejena forma izpolnitve. Po Deleuzu „apokalipsa ni koncentracijsko taborišče (Antikrist), je masivna vojska, policija in civilna zaščita nove države (nebesni Jeruzalem).“[50] Monoteistični vojni stroj se razcepi pri vprašanju Mesije. Po judaizmu se Mesija v zgodovini pojavi enkrat, po krščanstvu in islamu dvakrat. To, da se Mesija pojavi dvakrat, pomeni, da je bil odstranjen s površja zemlje in sedaj strukturira svet od zunaj. Mesija se vselej vrne od zunaj, saj je njegova popolna odsotnost popolna okultacija smotrnega vzroka. V tej prekinitvi okultacije se pokaže blazna kriptoteleologija, ki odgovori na vprašanje „Kaj vojna hoče?“: eshatološko uničenje sveta, vstajenje vseh mrtvih in poslednjo sodbo. Struktura realnosti kot vojna vključuje mnogoterost antagonističnih logik čistih determinizmov; smotrni vzrok je na strani tistega med njimi, ki se najbolj sklada z blaznostjo globlje strukture.

 

 

[1]   JOMINI, Antoine-Henri de, The Art of War, London: Greenhill, 1992, str. 77.

[2]  CLAUSEWITZ, Carl von, O vojni, Ljubljana: Studia Humanitatas, 2004, str. 18.

[3]  LAND, Nick, Phylosophy of war, Rizosfera: War Machines and Molecular Fascism, WM>MF 001, 2018.

[4]  Pomembnost lika Kurtza v Landovem delu.

[5]  CLAUSEWITZ, O vojni, str. 269.

[6]  Ibid.

[7]   Ibid.

[8]   Ibid.

[9]   Guha citira Landa iz Thirst for Annihilation: „Vojna v svojem najbolj ekstravagantnem, brezmejnem in načelnem smislu ne služi državi.“ (Str. 150)

[10]  GUHA, Manabrata, Reimagining War in the 21st century: From Clausewitz to Network-Centric Warfare, London: Routledge, 2011, str. 58.

[11]   Morebitna prisotnost teleologije v teoriji evolucije je sicer sporna – bolj ali manj prevladuje antiteleološka interpretacija, ki po besedah Daniela Dennetta pravi, da naravna selekcija deluje kot „univerzalna kislina“ (Darwin’s Dangerous Idea: Evolution and the Meanings of Life, New York: Simon & Schuster, 1995), ki razžre sleherni telos. Obenem se s kasnejšim obratom k teleološkemu stališču (From Bacteria to Bach and Back: The Evolution of Minds, New York: W.W. Norton, 2017) Dennett pridruži nekakšnemu teleološkemu maščevanju znotraj evolucijske biologije (med revanšisti npr. Terrence Deacon, Incomplete Nature: How Mind Emerged from Matter (New York: W.W. Norton, 2012)).

[12]  Termin je Moatijeva variacija Levinasove sintagme „vojna je resnica realnega“. Glej MOATI, Raoul, Levinas and the Night of Being: A Guide to Totality and Infinity, New York: Fordham, 2016.

[13]   O’SULLIVAN, Sean, „Acceleration, Hyperstition and Myth-Science“, v: Cyclops Journal, #2, 2017, dostopno na: http://cyclopsjournal.net/1CYCLOPS%20JOURNAL_Issue%202_ONLINE.pdf. O’Sullivan Landovo delo opiše kot raziskovanje „globoke strukture“, termin, ki ga Land občasno uporablja.

[14]  Npr. ADDIS, Tom, Natural and Artificial Reasoning: An Exploration of Modelling Human Thinking, Portsmouth: Springer, 2014, str. 40.

[15]  Npr. CLARK, Andy, „Whatever next? Predictive brains, situated agents, and the future of cognitive science“, v: Behavioral and Brain Sciences, 36(3), 2013, str. 181–204.

[16]  Ibid., str. 181.

[17]  JÜNGER, Ernst, „Totalna mobilizacija“, v: Nova Revija, str. 79–90, Letnik XVI, Marec 1997, str. 79.

[18]  DELANDA, Manuel, War in the Age of Intelligent Machines, New York: Zone Books, 1991.

[19]  Ibid., str. 71.

[20]  LAND, Nick, „Stalitev“, v: ŠUM #5, str. 418.

[21]  SCHMITT, Carl, Politische Theologie. Vier Kapitel zur Lehre von der Souveränität, Munich/Leipzig: Verlag von Duncker & Humblot, 1934, str. 50.

[22]  LAND, „Stalitev“, str. 418.

[23]  DRŽAVNI SVET LJUDSKE REPUBLIKE KITAJSKE, „十三五”国家科技创新规划的通知 国发“, dostopno na: http://www.gov.cn/zhengce/content/2016-08/08/content_5098072.htm.

[24]  IBN’ ARABI, Bezels of Wisdom, dostopno na: http://www.sufi.ir/books/download/english/ibn-arabi-en/fusus-al-hikam-en.pdf.

[25]  Drugače rečeno, motor akceleracionizma ni kapital, temveč vojna, oziroma je dozdevno vektoralna struktura akceleracionizma predvsem struktura skrivne vojne. Povezava med akceleracionizmom in skrivno vojno je razvidna v tekstih Landa oziroma CCRU, npr. CCRU, „Lemurian Time War“, v: Writings 1997–2003, London: Urbanomic, str. 33–52, in GOODMAN, Steve, „Fei Ch’ien Rinse Out: Sino-Futurist Under-Currency“, v: PLI: Warwick Journal of Philosophy, #7, 1998, str. 155–171.

[26]  Tj. Landov koncept „teleoplexy“.

[27]  HEIDEGGER, Martin, „Pogovor s Heideggrom“, v: Phainomena, št. 13–14, 1995, str. 124.

[28]  LAND, „Phylosophy of war“.

[29]  LAND, „Stalitev“, str. 418.

[30]  DE GARIS, Hugo, The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy concerning whether Humanity should build Godlike Massively Intelligent Machines, Palm Springs: Etc, 2005.

[31]  Glej LAND, „Phylosophy of war“ ter Marko BAUER, Nick LAND, Andrej TOMAŽIN, „Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija – intervju z Nickom Landom“, v: ŠUM #7, str. 821–822.

[32]  Ibid.

[33]  TAUBES, Jakob, Occidental Eschatology, Stanford: Stanford University Press, 2009, str. 7.

[34]  LAND, „Stalitev“, str. 418.

[35]   V opombi v prevodu „Stalitve“ Marko Bauer zapiše: „Otresti se celotne krščansko-socialistične eshatologije ni lahko.“ (ŠUM #5, str. 421)

[36]   IBN ’ARABI, Divine Governance of the Human Kingdom, Lousiville: Fons Vitae, 1997.

[37]  O metafizični funkciji imen v judaizmu glej npr. Michael T. Miller, The Name of God in Jewish Thought: A Philosophical Analysis of Mystical Traditions from Apocalyptic to Kabbalah.

[38]  Glej prvi odstavek Sefer Jecira.

[39]  O eshatološki misiji z vidika lurianske kabale glej npr. BIELIK-ROBSON, Agata, „The God of Luria, Hegel and Schelling: The Divine Contraction and the Modern Metaphysics of Finitude“.

[40]  MACKINDER, Halford John, „The Geographical Pivot of History“, v: The Geographical Journal, dostopno na: http://www.iwp.edu/docLib/20131016_MackinderTheGeographicalJournal.pdf.

[41]  Ibid., str. 399.

[42]  Ibid.

[43]  Ibid., str. 463–465.

[44]  Ibid., str. 432.

[45]  Ibid., str. 427–428.

[46]  Ibid., str. 432.

[47]  O teleološki vlogi omejitev pri razvoju biološkega življenja glej DEACON, Terrence W., Incomplete Nature: How Mind Emerged from Matter, New York: W.W. Norton, 2012.

[48]  Pomembnost Lovecrafta, tj. hororja narave oziroma „Gnona“, v Landovem delu.

[49]  HOUELLEBECQ, Michel, H.P. Lovecraft: Contre le monde, contre la vie, Paris: Editions du Rocher, 1996. Hipoteza: logika dela Houellebecqa od Proti svetu, proti življenju do Podreditve je postopna razgrnitev monoteističnega vojnega stroja.

[50]  DELEUZE, Gilles, „Nietzsche and Saint Paul, Lawrence and John of Patmos“, v: Essays Critical and Clinical, London: Verso, 1998, str. 46.


 

Literatura 

ADDIS, Tom, Natural and Artificial Reasoning: An Exploration of Modelling Human Thinking, Portsmouth: Springer, 2014.

BAUER, Marko, LAND, Nick, TOMAŽIN, Andrej, „Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija – intervju z Nickom Landom“, ŠUM #7, 2017, str. 801–822.

BIELIK-ROBSON, Agata, „The God of Luria, Hegel and Schelling: The Divine Contraction and the Modern Metaphysics of Finitude“, v: David Lewin, Simon D. Podmore, Duane Williams (ur.), Mystical Theology and Continental Philosophy: Interchange in the Wake of God. London: Routledge, 2017, str. 32–50.

CCRU, „Lemurian Time War“,v: Writings 1997–2003, London: Urbanomic, 2017, str. 33–52.

CLARK, Andy, „Whatever Next? Predictive Brains, Situated Agents, and the Future of Cognitive Science“, v: Behavioral and Brain Sciences, 36(3), 2013. str. 181–204.

CLAUSEWITZ, Carl von, O vojni, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2004.

DEACON, Terrence, Incomplete Nature: How Mind Emerged from Matter, New York: W.W. Norton, 2011.

DELEUZE, Gilles, „Nietzsche and Saint Paul, Lawrence and John of Patmos“, v: Essays Critical and Clinical, London: Verso, 1998, str. 36–52.

DELEUZE, Gilles & GUATTARI, Felix, A Thousand Plateaus, London: Continuum, 2005.

DELANDA, Manuel, War in the Age of Intelligent Machines, New York: Zone Books, 1991.

DE GARIS, Hugo, The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines, Palm Springs: Etc, 2005.

DENNETT, Daniel, Darwin’s Dangerous Idea: Evolution and the Meanings of Life, New York: Simon & Schuster, 1995.

DRŽAVNI SVET LJUDSKE REPUBLIKE KITAJSKE, „十三五”国家科技创新规划的通知国发“ Peking, 2017, dostopno na: http://www.gov.cn/zhengce/content/201608/08/content_5098072.htm.

GOODMAN, Steve, „Fei Ch’ien Rinse Out: Sino-Futurist Under-Currency“, v: PLI: Warwick Journal of Philosophy, #7, 1998, str. 155–171.

GUHA, Manabrata, Reimagining war in the 21st century: From Clausewitz to network-centric warfare, London: Routledge, 2011.

HEIDEGGER, Martin, „Pogovor s Heideggrom“, v: Phainomena, št. 13–14, 1995. str. 103–134.

HOUELLEBECQ, Michel. H.P. Lovecraft: Contre le monde, contre la vie, Paris: Editions du Rocher, 1996.

IBN’ ARABI, Bezels of Wisdom, dostopno na: http://www.sufi.ir/books/download/english/ibn-arabi-en/fusus-al-hikam-en.pdf.

IBN’ ARABI, Divine Governance of the Human Kingdom, Lousiville: Fons Vitae, 1997.

JOMINI, Antoine-Henri de, The Art of War, London: Greenhill, 1992.

JÜNGER, Ernst, „Totalna mobilizacija“, v: Nova Revija, Letnik XVI, Marec 1997, str. 79–90.

LAND, Nick, „Phylosophy of War“, Rizosfera; War Machines and Molecular Fascism, WM>MF 001, 2018.

LAND, Nick, „Stalitev“, Šum #5, 2016, str. 417–430.

LAND, Nick, Thirst for Annihilation, London: Routledge, 1992.

MACKINDER, Halford John, „The Geographical Pivot of History“, v: The Geographical Journal, april 1904, dostopno na: https://www.iwp.edu/docLib/20131016_MackinderTheGeographicalJournal.pdf.

MOATI, Raoul, Levinas and the Night of Being: A Guide to Totality and Infinity, New York: Fordham, 2016.

MILLER, Michael T., The Name of God in Jewish Thought: A Philosophical Analysis of Mystical Traditions from Apocalyptic to Kabbalah, London: Routledge, 2016.

O’SULLIVAN, Sean, „Acceleration, Hyperstition and Myth-Science“, v: Cyclops Journal, #2, 2017, dostopno na: http://cyclopsjournal.net/1CYCLOPS%20JOURNAL_Issue%202_ONLINE.pdf.

SCHMITT, Carl, Politische Theologie. Vier Kapitel zur Lehre von der Souveränität, Munich/Leipzig: Verlag von Duncker & Humblot, 1934.

TAUBES, Jakob, Occidental Eschatology, Stanford: Stanford University Press, 2009.