Blog L’Internationale: #4

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

http://www.internationaleonline.org/

Kaja Kraner, Tjaša Pogačar, Izidor Barši in Andrej Škufca pišejo blog na spletni platformi L’Internationale. L’Internationale je projekt večih evropskih muzejev (več o tem tu: http://internacionala.mg-lj.si/ ), pri katerem sodeluje tudi MG+MSUM. Njihov blog najdete pod rubriko OPINIONS: http://internationaleonline.tumblr.com/

To je njihov četrti blog (za besedilo v slovenščini se prosim pomaknite navzdol):

 

Dragi Izidor,

tvoj zadnji prispevek za blog L’Internationale je požel veliko hvale. Jaz sem zraven tega izrazila mnenje, da mi deluje, kakor da potrebuje nadaljevanje, ter da je za »moj okus« nekoliko preveč abstrakten in obči. Ne morem se premamiti, da v luči širšega konteksta, ki ga imam – specifično pozicionirano in v nobenem primeru ne-nezainteresirano – namen nekoliko rekonstruirati in premisliti, ne bi že predčasno povlekla nekega sklepa, recimo temu nekoliko prezenciozno: delovne teze. In sicer da je kritični odziv – kar tvoj prispevek nedvomno je, kot bo morebiti bolj razvidno v nadaljevanju –, kadar svoj »intencionalni aspekt« uspe zamaskirati v smeri »razosebljenja«, funkcionira relativno toleratibilno s strani vseh »vključenih/zainteresiranih«. Zdelo bi se mi zanimivo premisliti, zakaj je temu tako. Sploh zato, ker sem se želela dotakniti strategij kritike, četudi hkrati sklepam, da bom na tem mestu (tudi zaradi znakovne omejitve) ostala bolj ali manj zgolj pri izrazu interesa, o čem bi pravzaprav rada govorila.

Naj se v samem začetku dotaknem tega, s čimer ti pričenjaš svoj prispevek, namreč da »govorjenje ali pisanje ni nič nevtralnega, ne le v smislu pomena, ampak predvsem v smislu samega akta, da skratka vedno govorimo/pišemo z določenega mesta, povedano pa tvori dva niza učinkov«. Z napisanim se seveda strinjam, četudi se mi zdi, da osredotočanje na omenjena dva niza – recimo v kakšni hipotetični analizi nekega govornega/pisnega dejanja – predstavlja nekoliko preozek fokus. Da pojasnim: analiza segmenta »tega, kar je povedano« in osvetlitev performativnega momenta nekega govornega/pisnega dejanja predstavlja predvsem analizo semantične ravni, v zvezi s katero se je v okviru komunikacijskih in sorodnih študij pojavila modifikacija nje redukcije v smeri analize širše, semiotične ravni. Slednja predstavlja osvetlitev širšega konteksta govora, da bi se dejansko lahko nakazalo, kaj je bilo pravzaprav povedano in zakaj je bilo to isto povedano. Tovrstni fokus bi lahko imel kaj opraviti s tem drugim nizom, ki ga omenjaš, vendar na nekoliko drugačen način; ne toliko s »kaj je bilo storjeno s tem, ko je bilo nekaj povedano«, ampak »kaj se je želelo storiti s tem, ko je bilo nekaj povedano (tako, kot je bilo)«. Rekonstrukcija – pogojno rečeno – intenc govornega/pisnega dejanja predpostavlja dodatno komplikacijo naštetih ravni. Vsekakor predpostavlja rekonstrukcijo širšega produkcijskega, ideološkega, intimnega itn. konteksta (ali rečeno s tvojo terminologijo: poskus rekonstrukcije mnoštva aparatov, na katere je nek govor priključen). Vendar tudi rekonstrukcijo, recimo temu, pred-konteksta, ki (vnaprej) določa načine, kako (sploh lahko) govorimo/si dovolimo govoriti/se zdi smiselno, primerno govoriti v skladu s tem, kaj in kako bi želeli, da je naš govor razumljen, oziroma: kaj bi želeli z našim govorom doseči, sprožiti.

Osredotočenje pričujočega na tvoje pisno dejanje seveda ni naključno. Niti ni – recimo – moj namen njegova dejanska analiza, kritika, ali kaj podobnega. (Kvazi)analizo tvojega pisanja na tem mestu »izkoriščam«, da poskušam povedati nekaj v smeri, v navezavi, na katero sem ga označila za »preveč abstraktnega in občega«. Skratka, da ga poskušam (taktično) vsaj nekoliko konkretizirati. Zato v tej navezavi, še vedno v maniri (kvazi)analize, lahko svojo pravkar zapisano trditev zavijem v začetni sklep, da tvoj odziv v obliki analize (z viri financiranja pogojene) ideologije in intenc konfederacije L’Internacionale seveda ni izključno »objektivna« diskurzivna analiza preko spletnih virov dostopnega promocijskega in predstavitvenega (kakšna je sploh razlika?) gradiva. Je odziv v to isto strukturo vpetega »kulturnega akterja«, tj. prekernega delavca v kulturi. Nekoliko nerodno rečeno: nekoga, ki opazuje v in skozi prakso, katerega praksa opazovanja je pravzaprav globoko spojena in pogojevana z aktivnostjo/opravljanjem dela.

Tvoj prispevek se poskuša – naj poudarim – zelo elegantno izogniti partikularizmom. Ne razumi me narobe; menim, da to ni nič ultimativno slabega, saj v vsakem primeru poudari ključno: »Ni pomembno zgolj to, kar govorimo, kaj s tem, ko govorimo, storimo, ni važen zgolj status govorca (da lahko preko govora tudi nekaj stori), pomembno je tudi to, kam se govor umešča, sploh pa: del katerega stroja je.« Moj skromen namen bi zato lahko označila kot poskus intenziviranja tvojega govora/zapisa onstran vsakršnega pokroviteljstva – upam. Vešče zarisuješ konture prostora, v katerega se umeščaš, ko pišeš za L’Internationale. Za EU razpisnimi kulturno-političnimi parolami (tj. liberalno retoriko) zaznavaš anti-kapitalistilno ideologijo, ki stavi na solidarnost, nehierarhičnost in skupno. Zapišeš, da je »pretenzija po nevtralnosti tista, ki nosilca tega predikata – (ekskluzivnega) ‘kulturnega agenta’ namesto nekdanjega proletarca – postavlja na proti-revolucionarno stran razrednega boja«. Všečno se izražaš skozi meni ljube prostorske metafore: »horizontala enakosti, ki temelji na vertikali neenakosti oziroma izkoriščanja«. Omeniš »notranje izkoriščanje«, vendar se ne zaustaviš pri hierarhiji med v neko izmenjavo vpetimi »kulturnimi agenti« (recimo razmerje zaposlenih in prekerno zaposlenih »kulturnih agentov«), temveč izpostaviš tudi dejstvo, da je polje kulturne/umetniške produkcije že samo zase ekskluzivno in izključujoče. Upam, da ne povlečem prehitrega sklepa, če rečem, da je tvoj zapisek nekakšen »poziv«, da bo za uresničevanje visokoletečih ciljev nujno potrebno razširiti fokus (in prakso) »razlike in antagonizma, solidarnosti in skupnega« v samo notranjost posameznih institucij – kot tudi onstran, seveda.

Če pointiram: povsem razumem tvojo eliminacijo partikularnosti, vendar si jaz, ki me je v dobršni meri izoblikoval študij feministične teorije, predvsem pa metodologije (recimo: avtoetnografije), težko izognem temu, da ne bi razmišljala skozi partikularnosti, še najraje pa skozi situacije, v katere sem neposredno vpeta. In ker razumem besedilo tudi kot dokument razmišljanja, te neizbežno (in namerno) zapišem.

Spomnim se, da si, ko sva se prvič, kar nekaj časa nazaj, pogovarjala o možnosti pisanja za L’Internationale, rekel, da naj bi bilo pisanje tematsko osredotočeno na kontekst 80. let v jugoslovanskem kulturno-političnem prostoru (ne vem sicer, od kod ti ta podatek). Ravno tako se spomnim svojega takratnega odgovora, šel je nekako v smeri: kakšen paradoks, da osrednja institucija za sodobno umetnost v državi, oziroma nje akterji, »mlade« spušča v svoje okolje, krog ali pod svoje okrilje, da bi reflektirali situacijo iz njihove mladosti (tj. obdobja, ko so bili ti »zdajšnji mladi« šele rojeni) – od tod najbrž nekaj vsebinskega miljeja začetka našega skupnega pisanja.

Naša prva dva prispevka sta bila – če sklepam iz nedavnih reakcij nekaterih naših delodajalcev – postavljena v bližino nekoliko inflantilnega kriticističnega igračkanja. Kakor da bi izkoristili nek odmerjen, podeljen javni prostor za izražanje lastnih frustracij – kar v neki meri nedvomno drži. Naj izpostavim, da smo se – kot se najbrž spomniš – ob samem pričetku, ko smo skupaj z Andrejem in Tjašo razmišljali, kako bi se celotne zadeve sploh lotili, razmišljali o podobnem researchu (»kam se pravzaprav umeščamo«), ki si ga »v sili prilike« naredil sam šele v tretjem prispevku. Ker zaradi več razlogov – enega od njih omeniš tudi sam – načrtovanega nismo naredili prej, smo se v dobršni meri umestili v (bolj) poznani, da ne rečem domači, lokalni kulturno-umetniški kontekst (tj. govorili smo o lokalnem hegemonem narativu sodobne umetnosti in akterjih, ki ga vzpostavljajo, razstavi, ki jo je mogoče umestiti v ta okvir itn.) …

Morda na tem mestu znova manifestiram nekoliko prehiter sklep: je kritični odziv toleratibilen zato, ker je tako abstrakten in obči, da se lahko nekako odbije od tam, kamor je namenjen, brez da bi karkoli pronicnilo, skratka zato, ker se z njim ne more nihče zares identificirati, hkrati pa se z njim lahko (skoraj) vsi strinjamo? Ne razumi me narobe, ne vodi me toliko ideja, da naj bi kritika »nastavljala zrcalo«, saj me ob njej – moram priznati – popade nekakšno nelagodje, ki ima najbrž nekaj opraviti z omenjeno ekskluzivnostjo »kulturnih agentov«, ki jo neizbežno manifestirajo (»Kdo sem ta na domnevni poziciji vednosti, ta, ki mu je podeljen nek javni prostor, v katerem hote ali nehote govori v imenu drugega/drugih itn.?«). Mislim, da bom tukaj počasi zaključila, sploh zato, ker imam občutek, da bomo v tej smeri še nadaljevali in da je dovolj partikularnega zavojevanja prostora. Kljub temu še nekaj o solidarnosti, mimo katere res ne morem. Tako posredno, z Nancyjem iz knjige Being Singular Plural, čeprav vem, da ga ne maraš preveč: “Kar koli eksistira, kar eksistira, tudi že ko-eksistira. So-vključenost eksistiranja pomeni, da si delimo neki svet. Svet ni nekaj eksistenci zunanjega, ni zunanji dodatek drugih eksistenc: je ko-eksistenca, ki jih skupno razpostavlja.[1] Jaz bi vendarle dodala, morda nekoliko pretirano melodramatično-slikovito: lahko izključim izključevalno solidarnost, brez da izberem med alternativama tega, da iz svoje pozicije vzpostavim utrdbo (sem horizontalna, izhajajoč iz vertikalne baze) ali se prepustim lastnemu razkroju ter me kot listje zaganja splet medsebojnih viharjev (recimo: bojev za hegemonijo znotraj globalnega umetniškega sistema)? Kar slišim tvoj odgovor: ni stanja brez bojev, ni popolne ne-izključujočnosti …

Upam, da se kmalu vidimo,

Kaja


[1]    Nancy, Jean-Luc. 2012. Singularna pluralna bit. Lepota. Ljubljana: Apokalipsa, str. 51-2.

Koproducenti: Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MG+MSUM)