13. Feb 2015

Blog L’Internationale #6: Inštitucija in samoorganizacija?

link

Kaja Kraner, Tjaša Pogačar, Izidor Barši in Andrej Škufca pišejo blog na spletni platformi L’Internationale. L’Internationale je projekt večih evropskih muzejev (več o tem tu: http://internacionala.mg-lj.si/ ), pri katerem sodeluje tudi MG+MSUM. Njihov blog najdete pod rubriko OPINIONS: http://internationaleonline.tumblr.com/

Dragi Kaja, Andrej in Izidor!

Vprašanje, s katerim je Kaja zaključila 5. zapis na tem blogu, opozarja na pomembno dejstvo, da javne institucije (v slovenskem kontekstu) že kar nekaj časa niso več samozadostne rigidne strukture hierarhično organiziranih redno zaposlenih delavcev, ampak da v kontekstu neoliberalnega modela kulturne politike in krčenja kulturnih proračunov postajajo vse bolj odvisne od samoorganizirane delovne sile. V tem oziru zato tudi ni več mogoče govoriti o ločitvi med institucijo (hierarhično, zaprto in samozadostno) in odprto samoorganizirano nehierarhično zunanjostjo, saj druga, pod pritiskom sistema, predira, transformira in fleksibilizira institucionalno telo. O taki ločitvi je bilo tudi sicer že prej vprašljivo govoriti, saj so nevladne organizacije, ki se jih še vedno pogosto smatra za »neodvisno« sceno, povsem odvisne od istega vira sredstev – to je državnega (in evropskega) financiranja – in posledično iste projektno‑razpisne logike delovanja. Ne želim trditi, da je tip financiranja edino, kar odloča o »neodvisnosti« ali »alternativnosti« nekega prostora ali delovanja, precej bolj možno pa se mi zdi, da o tem odloča način delovanja, ki pa ga tip financiranja vsaj delno pogojuje.

Ko to pišem, imam v mislih tudi okrogli mizi Samoorganizacija: skupnost in delo (18. 12. 2014, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana), ki sta z gosti iz različnih samoorganiziranih iniciativ osvetlili ta in še mnoga druga relevantna vprašanja, ki zadevajo pojme neodvisnosti, alternative in relacij med zunajinstitucionalnim delovanjem ter institucijami predvsem pa ambivalentno naravo samoorganizacije, ki lahko predstavlja oboje: sredstvo emancipacije in podrejanje pritiskom aktualne kulturne politike.

Samoorganizacija, četudi se zaveže popolnemu nepristajanju na finančno odvisnost od katerih koli virov financiranja in bazira na donacijah, lahko večinoma poteka kot emancipatorna dejavnost le v »prostem času« članov samoorganizirane skupine. Kot je postalo jasno tekom okroglih miz z gosti iz različnih samoorganiziranih iniciativ, taka samoorganizirana dejavnost pogosto ne bi bila mogoča brez vpenjanja članov v izkoriščevalske odnose nekih drugih bolj ali manj rednih delovnih okoliščin. Ali kot si ti, Andrej, opozoril v debati, ki je sledila drugi okrogli mizi: četudi so v neki samoorganizirani skupini odprtost in nehierarhični odnosi zagotovljeni s tem, da so vsi vpleteni prostovoljci, je tovrstno delovanje kljub vsemu lahko izrazito izključevalno. Danes si namreč malokdo, sploh pa v polju kulture, lahko privošči opravljanje neplačanega dela. Vprašanje torej je, kdaj in v kolikšni meri je samoorganizacija zavestna odločitev (morda celo politična izjava) in kdaj je vsiljena izbira, preddoločena s strani konteksta omenjenih produkcijskih okoliščin. Kot si, Kaja, poudarila na okrogli mizi (pa tudi v 1. blogu), je paradigmatičen primer take prisilne samoorganiziranosti primer samozaposlenega kulturnega delavca, ki je hkrati delavec, menedžer in investitor.

Kaj imamo torej v mislih, ko rečemo »institucija«? O zlomu meje med zunaj in znotraj, o tem, da institucije ne gre enačiti zgolj s prostori predstavljanja in distribucije umetnosti, ampak da je utelešena navsezadnje v nas samih, je bilo že veliko napisanega, zato se na tem mestu ne nameravam spuščati v različne koncepcije in teorije institucije. Bolj me zanima, zelo konkretno, kaj imamo v mislih, ko v kontekstu slovenske umetniške scene, ki bazira na javnem financiranju, rečemo institucija? Mogoče še drugače: kdo je institucija? Tudi to vprašanje odpira neskončno možnosti in smeri teoretizacije, ki ni bistvo tega kratkega zapisa. Naj zožim naš interes na dve situaciji, v kontekstu katerih imamo v mislih precej drugačen odgovor. Kadar se identiteto institucije opredeljuje glede na njeno družbeno vlogo, je fokus razprave navadno obrnjen navzven, k vprašanju pomena institucije za prostor, v katerem se nahaja potencialna publika. Temu sledi vprašanje strategij širjenja institucije v ta prostor ali pa njegovo vključevanje v prostore institucije. Odprtost, solidarnost, enakopravnost, demokratičnost, dostopnost, neizključevalnost ipd. so v kontekstu take osredotočenosti navadno temeljne vrednote institucionalnega delovanja. Obiskovalci vse bolj postajajo participanti in uporabniki, vse bolj sokreirajo dogajanje, institucije vse bolj postajajo prostori druženja, vloge kuratorjev, umetnikov in publike so vse bolj pomešane. Raztapljanje institucije v družbenem naj bi bila hrbtna stran njene odprtosti. Kdo ima pravico do institucije? Vsak.

Po drugi strani pa se izginjajoča ločnica med institucijo in njeno zunanjostjo spremeni nazaj v ostro in jasno razmejitev takoj, ko fokus obrnemo navznoter in se pravice do institucije, odločanja in pripadajoče odgovornosti uskladijo z notranjo hierarhijo.[1] Samoorganizirane skupine samoorganiziranih delavcev, freelancerji in drugi prekarci, ki v prvem primeru institucijo soustvarjajo (recimo organizirajo in izvajajo nekatere programske aktivnosti) in so v tem smislu iz zornega kota »zunanjosti« (recimo splošne javnosti, publike …) njen sestavni del, pa imajo v odnosu do institucionalne notranjosti vedno status »zunanjih« in začasnih sodelavcev, ki so zato izključeni iz procesov, ki bistveno odločajo o delovanju same istitucije gostiteljice, in tako tudi nimajo nobenega pretiranega vpliva na svoj lasten (prekaren) status. Ta umeščenost v limbo med zunaj in znotraj, v katerem je mera njihove vključenosti pogojena z interesom institucije, ki jih gosti, učinkovito onemogoča vsako resno kritično delovanje, saj samoorganizirana skupina delovanje institucije, v katero se vpenja, a o njej ne odloča, lahko le sprejme ali zavrne (prekine sodelovanje), ne more pa vanj transformativno posegati. Kritika je seveda mogoča, sprejemljiva in zaželjena na ravni produkcije vsebin. Prav to pa je morebiti glavni problem, saj delovanje samoorganiziranih skupin največjo kritiko/razliko/odklon od institucije proizvaja pravzaprav na ravni produkcije skupnosti.

Vprašanja razlike med produkcijo nekega eksternega produkta (v primeru institucije bi bila to recimo produkcija vsebin – razstav, dogodkov, izobraževanj) in produkcijo same skupnosti (kateri se samoorganizirane skupine načeloma bolj posvečajo) se je večkrat dotaknila tudi debata na omenjeni okrogli mizi. Ohranjanje te razlike služi ločevanju in preprečevanju sovplivanja dveh sfer, vendar pa ju, kot je tekom okrogle mize postalo jasno, verjetno sploh ni mogoče zares ločiti – vsaka produkcija produktov hkrati že vpleta tudi (re)produkcijo določenega tipa organizacije in s tem produkcijo neke skupnosti, in obratno.

V grobem samoorganizacijo lahko opišemo kot organizacijo posameznih členov, ki je ne vodi nek višji urejevalni princip, ampak se odvija glede na trenutne potrebe, vezane na nek časovni, prostorski in socialni kontekst. Zato so za razliko od javnih institucij, katerih hierarhična struktura in organizacija dela sta pogosto zakonsko predpisani in zato rigidnejši, samoorganizirane skupine večinoma strukturirane nehierarhično. Institucija sama zaradi narave lastne organizacije ne more proizvajati takšne odprte, enakopravne skupnosti, h kateri načeloma stremi (vsaj na ravni produkcije vsebin), zato samoorganizirane prakse »uvozi« oziroma gosti. Da bi jim zagotovila svobodo od rigidnih institucionalnih okvirov in s tem možnost izoblikovanja drugačnih oblik organizacije, delovanja in produkcije, jim podeli status relativne neodvisnosti od institucije (v finančnem in programskem oziru). Vendar pa hkrati prav skrb za avtonomijo samoorganiziranih skupin lahko učinkuje tudi kot izolacija njihovega delovanja in avtonomizacija njegovih učinkov. S tem pa blokira interveniranje natančno v tisti prostor, v katerega se samoorganizirana horizontalno strukturirana skupina umešča. Skrb za avtonomijo, ki naj bi preprečila osovraženo institucionalizacijo »alternativnih« praks, ki je sicer sama ne razumem nujno kot negativen proces, v končni konsekvenci lahko povzroči prav to: razliko, ki jo »alternativna« praksa proizvaja, institucija nevtralizira prav s tem, da to prakso vključi, ne da bi tvegala izpostavitev lastnega jedra njenim učinkom.

Delovanja samoorganizirane skupine se zato tudi ne percepira kot poseg v produkcijo same institucije (kot specifične skupnosti), saj tako zapakirano v »avtonomni« coni nastopa le kot produkcija njenih programskih vsebin.

Podeljevanje neodvisnega statusa samoorganiziranim skupinam, ki ustvarja videz nekonfliktnega srečanja institucije in skupine, v katerem vsi profitirajo (institucija dobi željene programe, samoorganizirana skupina pa brezplačen prostor in vidnost njihovega delovanja), je dejansko sredstvo zanikanja vedno večje (so)odvisnosti (glej začetek tega zapisa) in hkrati sredstvo ustvarjanja distance, ki institucijo razveže odgovornosti do tega, kar samoorganizirana skupina v svoji »avtonomiji« proizvaja, in do tega, pod kakšnimi pogoji to proizvaja. Horizontalne strukture so v hierarhiji institucije zato zaenkrat mogoče le kot rezultat prekarnega dela, kontradikcija med produkcijo odprtih, egalitarnih vsebin in produkcijskimi pogoji pa ostaja bolj ali manj nenaslovljena.

Na vprašanje, kaj bo narekovalo tip partnerstva med institucijo in samoorganizirano skupino, bi bilo, še preden se lotimo poskusa njegove (re)definicije, verjetno mogoče odgovoriti šele na podlagi spremembe perspektive, ki bi prepoznala delovanje samoorganiziranega kolektiva kot to, kar že ves čas je: aktivna produkcija skupnosti institucije. Taka perspektiva bi samoorganizirano skupino prepoznala kot že obstoječega, delujočega člana institucije, kot člen, ki institucijo že ves čas potihoma soustvarja – ne le s svojimi programi, ampak tudi načini delovanja –, povratno pa institucijo osvetlila kot izrazito heterogeno in bistveno zamajala samoumevnost sedanjih hierarhij. Morda bi tako produkcija samoorganiziranih skupin v prostorih institucij postala nekoliko bolj zavezujoča in bi lahko pomenila še kaj več kot le programsko vsebino.

Tjaša

[1] Nasprotje med tema dvema optikama in predstavama o instituciji je posledica ločevanja njene produkcije (programov, znanja, vsebin itd.) od produkcijskih pogojev, ki pa bi ju bilo potrebno misliti hkrati predvsem zato, da se vse večje institucionalne odprtosti, solidarnosti in horizontalnosti v smeri navzven ne bi plačevalo z vse večjo »notranjo« hierarhizacijo, prekarizacijo in izkoriščanjem, kar si v svojem blogu problematiziral že ti, Izidor.

V angleščino prevedel  Miha Šuštar / Translated by Miha Šuštar