Šum #1: Katja Čičigoj: To je članek

Print this pageShare on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterEmail this to someone

To ne bo članek o nemoči politične umetnosti.

To ne bo članek o tem, kako je vsaka umetniška gesta, v kolikor se vpiše v umetniški diskurz – torej v kolikor se vzpostavi kot umetniška gesta –, radikalno impotentna. To ne bo članek o tem, kako je vsaka umetniška gesta impotentna prav zato, ker je umetniška gesta, ker se vselej že vpiše v umetniški diskurz, katerega naj bi kritično preizpraševala. To ne bo članek o tem, kako je edina možna politična gesta, ki preostane umetnici znotraj umetniškega diskurza, samo-utišanje, samo-izničenje, samo-izbris. To ne bo članek o tem, kako je edini možni upor proti hiperprodukciji del, podob, imen, blagovnih znamk, umetniških subjektivitet, raziskovalnih procesov, samo-inštalacij in konceptualnih performansov ta, da ne produciramo. To ne bo članek o tem, kako bi bilo bolje, da ta članek nikoli ne bi bil napisan.

To tudi ne bo članek o tem, kako se mora vsaka umetniška gesta, da bi antagonistično nastopila proti umetniškemu diskurzu, institucijam, pogojem (ne)vidnosti in vidljivosti ter ekonomskemu kontekstu produkcije, distribucije in potrošnje umetnosti, vselej že vpisati v ta isti umetniški diskurz, vselej delovati znotraj ali v odnosu do institucij, vselej vzpostaviti pogoje za lastno vidljivost (ali za vidljivost lastne nevidnosti), se vselej vpeti v ekonomski kontekst produkcije, distribucije in potrošnje umetnosti. To ne bo članek o tem, kako mora vsaka umetniška gesta, da bi kritično spregovorila o hiperprodukciji umetnosti, vselej že spregovoriti, biti proizvedena. To ne bo članek o tem, kako je vsak govor o molku – govor. To ne bo članek o tem, kako ni mogoče molčati, ne da bi vselej že – govorili. Ali pisali. To ne bo članek o tem, kako je nemogoče pisati o uporu hiperprodukciji – umetnosti, diskurza, teorije, člankov – drugače kot tako, da bi pisali. To ne bo članek, ki ne bi hotel nikoli biti napisan.

To ne bo članek o tem, kako je moral Mladen Stilinović, da bi kritično nastopil proti socialističnemu produktivizmu, iz lastne lenobe napraviti delo (Umetnik na delu). To ne bo članek o tem, kako je moral Mladen Stilinović, da bi afirmiral konceptualno lenobo, potrebno za produkcijo umetnosti proti kapitalistični delavnosti samozaposlenega umetnika, proizvajati dela o lenobi umetnika. To ne bo članek o tem, kako je moral Mladen Stilinović, da bi napisal hvalnico lenobi (In Praize of Laziness), prenehati biti len in hvalnico napisati.

To ne bo članek o tem, kako je moral Georges Bataille, da bi premislil in afirmiral pojem neproduktivnega potroška – energij, telesa, duha, materialnih dobrin, surovin – biti produktiven in nekaj proizvesti (spis o neproduktivnem potrošku, zbran v zborniku Visions of Excess). To ne bo članek o tem, kako je vsak argument proti produktivizmu – sproduciran argument. To ne bo članek o tem, kako vsak argument za nezmerno potrošnjo časa, prostora, sredstev, afektivnih investicij, subjektivnosti – vselej že sodeluje pri proizvodnji dobrin, katerih trošenje zagovarja.

To tudi ne bo članek o tem, kako je moral duo 0100101110101101.ORG, da bi umetniškemu sistemu in njegovi nenasitni žeji po nenehnih umetniških novostih in spektaklu bizarnosti nastavil ogledalo, v tem spektaklu sodelovati. To ne bo članek o tem, kako je moral duo 0100101110101101.ORG, da bi nastavil ogledalo potrebi po nenehni produkciji novih in šokantnih umetniških del, novih in brezkompromisnih umetniških subjektivitet, tako umetniško subjektiviteto, taka umetniška dela tudi ustvariti. To ne bo članek o nujnosti proizvodnje avtorskih funkcij, da bi problematizirali institucionalno potrebo po proizvodnji vedno novih, geografsko in politično specifičnih avtorskih funkcij. To ne bo članek o projektu Darko Maver.

To tudi ne bo članek o tem, kako je moral Igor Štromajer, da bi izbrisal svoje pretekle net-art projekte, ki so zaradi sprememb v spletnem programiranju in nastopu spleta 2.0 estetsko, konceptualno in predvsem programsko zastarali, proizvesti novo delo – ritualni trajajoči performans Izbris. To ne bo članek o tem, kako je moral Igor Štromajer, da bi se delno samoizbrisal, na novo vpisati v umetniški diskurz. To ne bo članek o tem, kako vsaka gesta samoizbrisa vselej nujno poteka na način drugačnega, novega vpisa.

In to tudi ne bo članek o tem, kako je moral Igor Štromajer, da bi afirmiral geslo »Make love not art«, to geslo uporabiti za naslov svoje razstave in ustvariti umetniško delo in umetniški dogodek. To ne bo članek o tem, kako je moral Igor Štromajer, da bi afirmiral ljubezen (in življenje) napram umetnosti (in delu), ponovno ustvarjati umetnost, proizvesti še eno umetniško delo (razstavo). (Dejansko je to bil članek o življenju in ljubezni, a o tem potem.)

In ko smo že pri ljubezni in umetnosti: to prav tako ne bo članek o tem, kako sta morali Bojana Kunst in Ivana Muller, da bi spregovorili o pogojih lastnega kreativnega, fleksibilnega, projektnega, mobilnega, rezidenčnega dela, ki jima onemogoča, da bi se znašli na istem kraju v istem času in dejansko sodelovali – dejansko sodelovati. To ne bo članek o tem, kako sta morali Bojana Kunst in Ivana Muller, da bi spregovorili o nemožnosti proizvodnje skupnega projekta – Finally Together On Time – proizvesti skupni projekt Finally Together On Time (pa četudi v peformans-predavanju dejansko, telesno, nista bili skupaj v istem času, na istem kraju). To ne bo članek o tem, kako moramo, da bi spregovorili o nemožnosti dela zaradi preveč dela – ponovno delati.

To tudi ne bo članek o tem, kako sta morala Martina Ruhsam in Vlado Repnik, da bi pokazala na nenasitno potrebo po političnem, medijskem in umetniškem spektaklu – v njem (čeprav per negationem) sodelovati. To ne bo članek o tem, kako sta morala Martina Ruhsam in Vlado Repnik, da bi se uprla potrebi po proizvodnji znakov, pomenov, diskurzov, sama sodelovati pri proizvodnji znakov, pomenov, diskurzov (četudi per negationem). To ne bo članek o tem, kako sta morala Martina Ruhsam in Vlado Repnik, da bi poplavi političnih stališč, ki so reprezentirana na medijskem trgu, zoperstavila odsotnost reprezentabilnega stališča, tovrstno stališče v redu vidnega in v redu semiotičnega (s praznim protestnim plakatom) proizvesti. To ne bo članek o tem, kako je tudi Blank Protest – (na medijskem, političnem, umetniškem polju) some kind of protest.

To tudi ne bo članek o tem, kako je moral kolektiv, zbran okoli projekta Everybody’s Tool Box, da bi se na materialni ravni kritično zoperstavil pogojem sodobne prekerne umetniške subjektivitete – mobilnosti, fleksibilnosti, konektivnosti – proizvesti pogoje za nemara malo počasnejšo in okornejšo, a vendar sorodno umetniško subjektiviteto. To ne bo članek o tem, kako je moral kolektiv, zbran okoli projekta Everybody’s Tool Box, da bi se zoperstavil nomadskemu kroženju umetniških subjektivitet po tujih rezidencah, ki uokvirjajo njihovo projektno delo, proizvesti pogoje za še eno (morda malenkost daljšo) rezidenco in prijaviti še en projekt. To ne bo članek o tem, kako je lahko alternativa nomadskemu geslu X lokacij v X mesecih zgolj malo manj lokacij ali malo več mesecev: 6 months 1 location. To ne bo članek o tem, kako alternativa množenju lokacij in krajšanju mesecev nikoli ne more biti – neskončno mesecev in fiksnost lokacije.

To ne bo članek o tem, kako sta morala Charles Esche in Maria Hlavajova, da bi kritično naslovila pogoje hiperprodukcije umetniških spektaklov v obliki biennalov – v enem sodelovati. To ne bo članek o tem, kako sta morala Charles Esche in Maria Hlavajova, da bi kritično naslovila spektakelsko hiperprodukcijo kuratorskih izjav, ki zasenčijo umetniška dela na biennalih, proizvesti kuratorsko izjavo (ki ponavlja drugo kuratorsko izjavo) brez umetniških del: Once is Nothing. To ne bo članek o niču.

To ne bo članek o tem, kako je morala Hito Steyril, da bi kritično naslovila pogoje dela in hiperprodukcije sodobne umetnosti, ustvariti še eno umetniško delo. To ne bo članek o tem, kako je morala Hito Steyril, da bi se zoperstavila cirkulaciji videopodob njenih del, ustvariti nove videopodobe. To ne bo članek o tem, kako je morala Hito Steyril, da bi stavkala, lastno stavko posneti. To ne bo članek o tem, kako stavka videoumetnice ne more biti ugasnjen ekran, temveč je to posnetek ekrana, ki je namerno razbit (Strike). To tudi ne bo članek o tem, kako bi tudi stavka videoumetnice na način ugasnjenega ekrana, če naj deluje kot stavka, vselej že bila – umetniško (video)delo.

To ne bo članek o tem, kako je moral pisar Bartleby v Mellvillovi zgodbi, da bi lahko ponavljal svojo formulo, s katero je odklanjal pisarsko delo (in vsakršno aktivnost), vselej in vsak dan priti v pisarno, kjer so mu vsiljevali delo in vsakršno aktivnost. To ne bo članek o tem, kako morajo delavci, da bi opozorili na lastno stavko, večinoma zasesti delovna mesta in delo z drugačnim – delnim, slabim, počasnim – delom dejansko, aktivno, otežiti. To ne bo članek o tem, kako brezposelni ne more biti stavkajoči.

To ne bo članek o tem, kako je morala Helene Vosters, da bi izterjala simbolično zaustavitev ekonomsko-vojaškega kompleksa, to storiti znotraj ekonomsko-umetniškega in ekonomsko-akademskega kompleksa. To ne bo članek o tem, kako je morala Helene Vosters, da bi se z materialno in simbolno dekonstrukcijo severnoameriškega militarizma (z odpletanjem tkanine vojaških uniform) zoperstavila potrebi po nenehni konstrukciji in produkciji ter njuni povezavi z nasiljem in vojaško ekspanzijo, sama proizvesti – umetniški dogodek (delavnico-performans-inštalacijo Thread by Thread: Deconstructing Militarism, Un-sewing Circle). To ne bo članek o tem, da je govoriti o ekologiji umetniške, akademske, ekonomske produkcije vselej že – neekološko. To ne bo članek o tem, kako je sam ta članek – neekološki.

To ne bo članek o nemoči politične umetnosti. To ne bo članek o nemoči umetniškega, teoretskega ali političnega diskurza. To ne bo članek o nemoči tega članka. To ne bo članek, kakršnih je bilo že neskončno mnogo. To ne bo članek, kakršnih ne bi smelo biti, če bi hoteli biti konsistentni s seboj. Ne, (tokrat to ne bo) via negativa.

**

To je bil članek o tem, da umetnost (in umetniški, teoretski politični diskurz) vselej, kakorkoli že – je.

To je bil članek o tem, da nujnost produkcije umetnosti, ki govori o onemogočanju produkcije s strani diktata hiperprodukcije, ne kaže na nemožnost avtonomije umetnosti od trga; ne kaže na vselejšnjo pajdašenje umetnosti s kapitalizmom; ne kaže na nemožnost politične ali antagonistične umetnosti danes. To je bil članek o tem, da nujnost produkcije umetnosti, ki govori o nemožnosti lastne produkcije zaradi diktata hiperproduckije, kaže zgolj na to: nujnost produkcije umetnosti.

To je bil članek o tem, da umetnost ni politična zgolj tedaj, ko je ni; to je bil članek o tem, da je umetnost lahko politična na mnoštvo načinov in na več ravneh (vsebinsko-ideološkem; formalno-proceduralnem; materialno-produkcijskem; estetsko-kontekstualnem …). To je bil članek o tem, da umetnosti lahko spodleti na vsakega od teh načinov in na vsakem od teh nivojev; to je bil članek o tem, da umetnost lahko tudi ni politična na kateremkoli od teh nivojev in na kateregakoli od teh načinov, pa ni zato še nič manj – umetnost.

To je bil članek, ki citira: »Neskončni stik gibanja umetnosti proti vzpostavljenim mejam (že v času renesanse, a predvsem v moderni), njena nagnjenost k prenovi lastnih materialov ekspresije in ontološke teksture perceptov in afektov, ki jih proizvaja, prinaša, če že ne neposredno okužbo drugih domen, potem vsaj podčrtanje in reevalvacijo kreativne dimenzije, ki jo preči. Umetnost nima monopola nad kreacijo, a pripelje sposobnost invencije mutantnih koordinat do ekstremov: proizvede prej neobstoječe, nevidene in nemisljive kvalitete biti.« (Felix Guattari, Chaosmosis: 106)

To je bil članek o tem, da je bilo biološko in ornitološko delo Rose Luxemburg o vrstah ptičev in njihovih socialnih navadah prav tako pomembno za vztrajnost življenja kot njene historično-materialistične razprave. To je bil članek o tem, da je Kapital akumulacije (Raqs, dvokanalna videoinštalacija, 2010) prav tako delo uporne vztrajnosti, kot je to Akumulacija kapitala (Rosa Luxemburg, monografija, 1913). To je bil članek o tem, da je kapital akumulacije materialnosti življenja – požirek kave ali vročega čaja, materialnost časa za kava-čaj-čik pavzo, materialnost časa dela, materialnost časa počitka, močvirje onkraj mestne industrijske cone, močvirje znotraj mestne industrijske cone, materialnost akumulacije časa med obema močvirjema (ali stanjema istega močvirja), psiho-fizika delavk, ki si delijo čaj ali ponudijo čik, materialnost delavskih teles, ki se trošijo in si zaželijo čika ali čaja, okorna materialnost smeti, ki jih proizvajajo, neskončno večja materialnost smeti, ki jih proizvajajo tovarne, firme in korporacije, kjer so zaposleni, gorivo prevoza v službo, blok časa, ki ga terja prevoz, vztrajnost otrok, ki čakajo na starše, kopičenje ptičjih teles, ki ginejo v mestnem smradu, ptičja telesa, ki se selijo na jug, eno počivajoče na drugemu, digitalna materialnost dvokanalnega toka podob videoinštalacije, valovanje, ki ga proizvaja glas, odmevajoč iz zvočnikov, tok svetlobe, ki ga oddaja ekran v galeriji, zvok tipk pod pišočimi prsti, tresenje tipkovnice, bolečina v hrbtu, ki spremlja sedenje pred zaslonom, čaj z izdatnim teinom, ki krepi pišoče telo, materialnost neobstoječih pavz in materialnost vseobsegajočega časa dela … To je bil članek o tem, da so vse te materialne razsežnosti življenja in dela, ves ta kapital akumulacije življenja, ki v trajnosti vztraja kljub nenehnim ponovitvam apropriacije in izničenja, ki vztraja v svoji ekscesni ne(u)porabnosti, prav tako dejanje nemara manj vidne, manj mediatizirane, manj reprezentirane, pa vendar vselej prisotne vztrajnosti življenja, kot je to eksplicitni, mediatizirani, reprezentirani upor proti akumulaciji kapitala; kot je to stavka delavcev v tovarni zaradi predolgega delovnega časa; kot je to stavka zaradi ukinjenega odmora za malico ali protest zaradi človeškemu zdravju nevarnega kopičenja odpadkov; kot je to protest zaradi uničenja biotopa močvirja znotraj mesta, protest zaradi hrbtnih bolečin; kot so to prazne strani v časopisu, reviji, zborniku ali prazne stene v galeriji ali ugasnjen ekran. Kot bi nemara dejala Deleuze in Guattari: upor je primaren, zajetje sledi.

To je bil članek, ki ponovno citira: »Umetnost ustvarja ljudstvo, ki pride, z utelešenjem kaozmičnega in ‘virtualnega dogodka’, dogodka, ki ga ni mogoče živeti znotraj obstoječega stanja stvari, dogodka, ki ga ni mogoče tolerirati znotraj meja obstoječih skupnosti, dogodka, ki ni nič manj kot revolucija. To pomeni, da ‘disidentski vektorji’, ki jih proizvede transverzalnost umetnosti, niso zgolj prav toliko naravni kot tehnični, temveč da je njihov ‘disenz’ bolj materialen kot diskurziven.« (Stephen Zepke, On the Ecology of Institutional Critique)

To je bil članek o tem, da umetnost, kakor pelikani in močvirje, obstaja pred, med in po mestu, pred med in po akumulaciji kapitala; ne glede na to, ali pri slednji sodeluje ali ne, je vselej že del kapitala akumulacije materialnosti življenja, ki vztraja. In bolj ko je neuporabna – manj ko služi sodobnim mehanizmom spekulativne valorizacije ekonomske, politične, etične, humanistične, konceptualne vrednosti, bolj ko s svojo neuporabno vztrajnostjo, potrošno odvečnostjo lastne materialnosti razgalja spekulativno breztemeljnost ekonomske, politične, etične, humanistične, konceptualne valorizacije umetnosti – bolj se nalaga, bolj postaja del kapitala akumulacije življenja, ki vztraja pred, med in po, znotraj, mimo in onkraj akumulacije kapitala; bolj vztrajno, uporno je.

To je bil članek, ki svoje misli torej razvija v srečanju z nekim drugim kapitalom – Kapitalom akumulacije. To je bil članek, ki je nastal ob srečanju s tem drugim in povsem drugačnim Kapitalom, ki prav tako predvsem vselej že (vztrajno, uporno) je. To je bil članek, ki se upira (ideološki) restrikciji možnih oblik kapitala akumulacije življenja in umetnosti s strani tistega drugega, bolj vidnega, reprezentiranega in mediatiziranega Kapitala in njegovih eksegetov. Nemara je bil to zelo naiven članek. A bil je vsaj članek, ki je.

 

Izdaja:
Kategorije: